Samozaložba, 2017

tags: britney spears doom grind punk sludge sludgecore Slovenia

»Vse je laž, nič ni resnično«, bo naše izhodišče ob recenziranju nadvse zanimive kreacije neznane zasedbe s pripisom »made in Slovenia«, ki se je pred kratkim pojavila na spletu. V mislih imamo seveda album The Call of Agony  misterioznega Slund; krajše za »Somebody Loves U, No Doubt«.

Postavimo ogledalo prostoru in času, kjer in ko ljudje vedno raje tudi dreku pripisujejo sijajne in pompozne pomene, ga skušajo zavoljo ohranjanja ideje o lastnem nearbitrarnem obstoju afirmirati na področju ’verjamem, da stvari štejejo’, ker se navsezadnje z njim tudi identificirajo. Pomembno je, da se temu dreku pripiše celo vrsto referenc, saj že samo referiranje kaže na zadosten razlog, da je naš drek nadvse huda reč; sploh če se reference dotikajo najširših možnih sfer, to vse kaže le na širino in odprtost tega dreka, kar je lahko le še dodaten plus. 

S tem na znanju se tudi naš protagonist Igor Mortis, edini član zasedbe Slund, sodeč po opisu na Facebook strani, loti zapisa biografije svojega projekta. Ironično ga opiše kot new-age, esoteric chillout, smooth jazz projekt s slišnimi vplivi polke in 90’s eurodance glasbe. Ne pozabi omeniti niti, da je sicer učitelj joge ter šolan violinist, denarce pa naj bi služil tudi kot plesalec ob nastopih tribute benda Maroon 5. Album naj bi najprej poimenoval I Love My Pony, a je naslov kasneje spremenil, da bi se lažje približal širšim množicam. Na bandcamp strani zasedbe Slund je zapisano tudi, da je cela plata 100% gluten free in nadvse primerna za poslušanje ob aktu čiščenja poslušalčevih čaker.

Lahko bi dodali, »a vendar to še ni vse«, ampak se zdi, da smo zaenkrat na dobri poti dokazovanja našega pointa. »Kakšen duhovitež«, bi marsikdo lahko pribil na ta opis, a če pustimo šalo ob strani, lahko opazimo, da imamo pravzaprav prej opravka s kritiko, s kritiko nekritike.

Eno je prazno nakladanje v dolgih opisih in drugo je lastna izkušnja. Takoj namreč, ko pritisnemo play in v nas končno udari komad Resentment s svojimi zamaščenimi, gostimi in počasnimi rifi, ki se tekom komada razvijejo v pravcato grindish poslastico, ki se neusmiljeno nadaljuje še s komadom Twisted Dance of Death, postane jasno, kam pes taco moli. Ponekod plata sicer malce zadiha na krilih sludgea, a se v valovih vrača k svoji osnovi: intenzivnemu podajanju ljubezenskih izpovedi skozi večinoma grindcorovske odvode. Ljubezenske izpovedi nadvse prijaznemu in ljubeznivemu vsakdanu, ki nas neprizanesljivo vleče v vakuum svoje večne praznine, ob tem pa nas polni s takšnimi in drugačnimi nepomembnostmi ter z Britney Spears. 

Krik zasedbe Slund je nočna mora in je hkrati klofuta čez lice, ki nas šele prizemlji. S klicem agonije album hkrati kaže na interpretativno realnost partikularne narave in njeno delno objektivno neresničnost; manko samih dejstev konteksta okoli  Slund, ki izvaja specifično glasbo, njegovi vsebini ves smisel šele podeli, z edinole tako možnim vznikom fantazije. Navsezdanje: veličine neke muzike ne bi smele postavljati na noge neke obširne prazne reference, pač pa bi glasba morala govoriti sama zase. V tem konteksu lahko način, kako se Slund lotevajo podajanja svoje kritike primerjamo s kultnimi The Residents, ki tudi po svojih štiridesetih letih delovanja javnosti  niso razkrili svojih pravih imen, klub temu pa so uspeli dvigniti mnogo prahu s podajanjem kritik na takšen ali drugačen način,  spomnimo se denimo Commercial albuma. Anonimnost vendarle omogoči določeno precej zabavno stanje, v katerem si avtorji včasih lahko privoščijo tudi kaj več.

Po drugi strani pa so tudi antireference neke vrste reference, kar tudi ni vselej samo slabo, kot za koga tudi veliko širokoustno referiranje ni; vsaj takoj razumemo, s čim imamo opravka. Vsakemu svoje, nam pa krieg. Od vsesplošnega antihajpa k lobotomiji do delanja selfijev in nazaj. The Call of Agony sporoča na veliko, tako instrumentalno kakor besedilno; slednje moramo sicer jemati nekoliko z rezervo, saj se zdi, da bi Slund problematiko, ki se je loteva, lahko tudi še nekoliko poglobil. Besedila namreč ves čas beležijo preprosto argumentacijo tipa ’ljudje so neumni, bedno je, svet je bolan’, mestoma povedo sicer tudi tisto ključno, zakaj se  zdi, da je temu tako, a vendar je to nekaj, kar bi se dalo izostriti. Vsekakor pa je potrebno priznati, da dobro dodelana izvedbena dinamika, končna zvočna podoba in gladki prehodi med žanri Slund zagotovo v celoti postavijo na piedestal tistega, kar je dobro. Klic agonije že dolgo ni bil slišati tako očarljivo in pomirjujoče; seveda z vidika, ko je videti, da nismo nori vsak zase, pač pa kolektivno – tako je namreč mnogo lažje.