Smirk: Material

Recenzija izdelka
25. 5. 2023 - 19.00

Feel It Records, 2022

 

Smirk je enočlanski losangeleški pank projekt, ki ga vodi glasbenik Nick Vicario, sicer vokalist bendov Public Eye in Crisis Man. Pod psevdonimom Smirk je glasbo začel ustvarjati v času pandemije, kot solo izvajalec se je na sceni pojavil na začetku leta 2021 z albumom LP, konec leta 2022 pa je na kalifornijski pank sceni pustil pečat z najnovejšim albumom Material. Plošča je izšla novembra lani pri ohajski založbi Feel It Records, ki med drugim skrbi za bende Sweeping Promises, Spread Joy in Why Bother?. Nova plošča je v primerjavi z glasbenikovimi preteklimi izdelki bolj dodelana, premišljena in zaokrožena, opeva pa notranje razkole, ne prav sanjsko odraščanje v Los Angelesu in družbeni upor.

Album je na prvi posluh precej konvencionalen, glasbenik namreč brez težav med seboj meša surf pank, glam rock in garage noise, jih prepleta z modernim lo-fi-jem in retro new waveom, slišimo pa tudi očiten vpliv starejših pank in postpank zasedb, kot so denimo Sex Pistols ali kultni Wire. S kombiniranjem nostalgičnih kitarskih rifov in svežih not sintetizatorja si utrjuje prihodnost v podzemlju panka, z repetitivno inštrumentalno spremljavo pa se približuje čistemu prvotnemu panku, kakršnega poznamo že od konca 70. let prejšnjega stoletja. V skladu s pravim pankerskim duhom album ne izraža pretirane kompleksnosti – stavi namreč na preprosti žmoht dražljivih power chordov. 

Petindvajsetminutna plata vsebuje deset kratkih energičnih, eksplozivnih in nekaterih bolj introspektivnih komadov, vse pa podčrtujejo hitri in udarni ritmi. Album odpira Material World's Unfair, štikelc, nasičen z močnim basom in posthardkoraško kitarsko melodijo, in bolj ali manj določi ton celotne plate. S prvimi petimi skladbami Smirk ponudi učbeniški pank in v komade ne vpelje nobene novosti, a so komadi vendarle dovolj zanimivi, da se poslušalki hitro vtisnejo v spomin. Muzika vzbuja občutek neprestanega gibanja, relativno podobni komadi namreč med seboj hitro preskakujejo in ohranjajo energijo predhodne skladbe. Ta cikel prekine nekoliko mirnejša in melanholična šesta skladba Souvenir, ki zaradi popoidnosti v celoti tudi najbolj izstopa. Prisotnost popa na albumu je zamejena, je bolj za pokušino, vseeno pa vzbudi vprašanji, ali ta komad morebiti nakazuje na glasbenikov ironičen odnos do pop kulture in popularne glasbe ali pa gre pri njem za dejansko, pristno in neustrašno integracijo teh pregrešnih elementov na starošolski rockersko-pankerski plati.

Vicario je za ploščo sodeloval tudi z lokalnimi losangeleškimi ustvarjalci. Iphigenia Foia je za komad Revenge prispevala vokale in besede, Emily Reed je Vicariu pomagala z besedilom za skladbo Heathens Means, Andy Place je pri nekaterih komadih dodal vokale in besede, Sean Powell in Bee Wright pa sta muziko obogatila z dodatnimi kitarskimi rifi. Ti rifi z minimalističnimi, a dobro vpletenimi bas linijami povezujejo album, vse to pa spremljajo poglobljena besedila. Nervozna energija nekaterih komadov evocira najstniško vzdušje, k čemur pripomore še Vicarievo polpetje, kdaj sproščeno, tudi brezbrižno petje in nekaj vpitja, ki mestoma vzbudi tudi občutke anksioznosti.

Melodije na albumu so preproste in predvidljive, v zameno za to pa se Vicario toliko bolj poglobi v besede. Življenje v zlati zvezni državi ni tako očarljivo in sanjsko. Vsebinska plat albuma odpira okno v življenje v mestu angelov in v počutje ter občutke nesmisla, ki so mladim dobro znani, Smirk pa željo po samodestrukciji, otopelosti oziroma po izpraznjenju glave konkretno in nonšalantno izrazi v komadu Souvenir z besedami »I want to lobotomise my brain«.

Album Material ne izstopa od vsakdanje novodobne pank izdaje, kar verjetno tudi ni bil Vicariev namen, ponudi pa priljudne komade, ki prevzamejo tudi nepankeraše. Smirk pred nami zlahka razpre svojo notranjost, kot da so občutki brezpomenskosti in nesmisla stvar vsakdanje ustaljene rutine. Album ni kompleksen, a je prav njegova preprostost izjemno dodelana. Je odraz mladega kalifornijskega ustvarjalca in balansira živahne in plešoče melodije z anarhičnimi in melanholičnimi besedili. Izraz pank je mrtev nikoli ni zares obveljal, še posebej, ker obstajajo albumi, kot je Material.

 

Oddajo je pripravila vajenka Liza, mentoriral je Jaša P.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.