Snake And Friends: S/T

R.I.P. Society, 2018

Z debitantskim solo albumom nam je pred par tedni postregel melbournski posebnež in vsestranski glasbenik Al Montfort, ki se je za tokratni glasbeni projekt preimenoval v – preprosto - Snake. Zadnjih petnajst let je Al preživel igrajoč v različnih bendih. Njegovi začetki sežejo v hardcore punk bend Straightjacket Nation, njegovo nadaljnje muziciranje pa se je razvilo v več kot desetih različnih zasedbah, od katerih je vsaka izpeljevala drugačno zvočno estetiko. Lahko omenimo ohlapno zveneči UV Race, abstraktno minimalistični Russel Street Bombings, ali pa bolj umirjene in spevno kitarske Dick Diver. Vendar omenjene zasedbe predstavljajo le del bendov, s katerimi je Al Montfort v preteklih letih opozarjal na kvaliteto tamkajšnjih lokalnih glasbenih ustvarjalcev. S tokratno ploščo pa se je Al oziroma Snake popolnoma osredotočil na svoj prvi samostojni dolgometražni izdelek.

Na tokrat obravnavani plošči je Al sicer glavni avtor, ker pa je pri pripravi plošče sodeloval z nekaterimi izmed svojih najbližjih glasbenih sodelavcev, je projekt preprosto dobil ime Snake and Friends. Ob prvem poslušanju plošče opazimo Alov močan songwriterski element, ki je v preteklosti le redko prihajal do izraza. Čeprav je v predhodnih projektih občasno uletaval z lastnimi vokalnimi vložki, se do zdaj ni nikoli zares izpostavil kot glavni avtor besedil in pevec. Tako ga zdaj slišimo, kako pripoveduje lastne zgodbe, ki so pogosto kratke, navidez nedodelane, in se skozi ploščo hitro izmenjujejo ter razvijajo v nepredvidljive smeri. Pri tem se nemalokrat zgodi, da vokalni vložki - zaradi njegove posebne in ne vedno jasne izgovorjave – včasih izpadejo neresno in rahlo zmedeno.

Skozi ploščo se njegova naracija izraža v različnih oblikah. Občasno je razgibana in popovska, drugič pa bolj umirjena in misteriozna. Pospremljena je z instrumentalnimi vložki, ki so večino časa sestavljeni iz kitarskih preigravanj ter pogostih vpadov sintetizatorjev in saksofonov. Ta različna inštrumentiranja se lepo dopolnjujejo. Kar pa se tiče ritmične podlage, se Al večino časa zanaša na enostavne elektronske beate, ki skupaj z občasnimi terenskimi posnetki ustvarijo polno zvočno sliko tega projekta. Celotna zadeva je izpeljana v zelo lo-fi maniri, kar se močno izrazi tudi z njegovim petjem.

V tem kontekstu bi lahko na to ploščo gledali kot na še eno izdajo, ki se močno nanaša na pretekla folkovska in post-punk gibanja. Vendar se od večine preostalih sodobnih poskusov razlikuje, saj dovolj pogumno pristopi k ustvarjanju novih zgodb in precej uspešno vključi različne vplive v eno samo celoto. Tako lahko ploščo primerjamo s trenutnim ustvarjanjem britanskega kolektiva The Pheromoans ali skorajšnjim muziciranjem legendarnega underground glasbenika Dana Melchiora. Tako kot omenjeni glasbeniki se tudi Al Montfort dotakne različnih glasbenih miljejev in se ne sekira pretirano, če je kak ton napačno odigran ali odpet, saj se s tem njegova lo-fi drža še utrdi.

Kot celota je album Snake and Friends dokaj čudno zastavljen – vrstni red komadov na prvi posluh izpade nerodno za poslušalce, na momente pretirana lo-fi estetiko, ki se še posebej izpostavi v pogosto nejasnih in zamazanih vokalnih vložkih, pa izvajalca prikaže v slabši luči. Vendar plošča ne glede na omenjene pomanjkljivosti poslušalcem ponudi zanimivo in navdihujočo izkušnjo. In če jo poskusimo uvrstiti znotraj ne-mainstreamovskega avstralskega konteksta, na ta projekt lahko gledamo kot na še en avstralski presežek, ki ne bo imel pravega oziroma resnega širšega dosega. A s tem se niti Al niti njegovi glasbeni sodelavci ne obremenjujejo preveč. Tako ta projekt predstavlja nekakšen povzetek predhodnega ustvarjanja Ala, pri čemer njegov songwriterski potencial na tokratni plošči pride najbolj do izraza in nam namigne, v katero smer se bo morda razvilo njegovo nadaljnje glasbeno ustvarjanje. To izdajo zagotovo vidimo kot še enega izmed mnogih presežkov v široki diskografski nakladi tokrat obravnavanega avtorja, Ala Montforta.