Fat Possum Records, 2018

S Sophie Allison, dvajsetletno glasbenico, ki nastopa pod umetniškim imenom Soccer Mommy, je (ameriška) indie blogosfera kar dobro seznanjena že vsaj leto ali dve, a zdi se, da je trenutek njenega resnejšega preboja prinesel šele prejšnji petek, ko je umetnica izdala svoj prvi pravi studijski album. V zadnjih dveh mesecih izdani promocijski singli s plošče so namreč že razkrili glasnejši, zrelejši in bolj samosvoj umetniški izraz, ki nakazuje, da Soccer Mommy ni več le še ena ameriška alter songwriterka, temveč eden izmed potencialnih glasov nove zasanjane generacije. Zasanjane generacije, ki jo lahko odseva in zajema že bedroom pop, torej mikrožanr, ki v zadnjih letih prav z umetnicami, kot je Soccer Mommy, postaja vse sposobnejši preseganja zidov spalnic ter podzemnih klubov. Tudi plošča Clean sicer še vedno temelji na minimalistični, lo-fi estetiki kitare, vokala in izstopajoče detajlnih izpovednih besedil, kakršno je Soccer Mommy negovala že s predhodnimi izdajami in skorajda izpopolnila na lanskem obsežnem EP-ju Collection, a je tokrat v večini skladb - tako v pisanju pesmi kot v produkciji - opazna tendenca po preseganju spalnične neobveznosti in sproščenosti.

Kot izrazit primer tovrstnega odstopanja od pevkinega siceršnjega minimalizma in tudi od indie množice se ponuja že uvodna skladba Still Clean, ki s simbolike polno pripovedjo o izgubljeni romanci nakaže besedno spretnost, s katero uspe Soccer Mommy o istih stvareh kot vsi drugi govoriti na malce drugačne načine kot vsi drugi. Hkrati pa komad ob svojem drugem refrenu, ki bi že sam po sebi strukturno predstavljal vrhunec, nenadoma zazveni precej tišje in lo-fi pridušeno, kar še poudari emocionalni efekt, vezan na občutke izoliranosti, neslišnosti in odtujenosti. S podobno prepričljivostjo in ob pomoči občasnih studijskih trikov v sicer namerno malce zamazanem miksu glasbenica skozi celoten album vzpostavlja naracije negotovih mladih razmerij, pri čemer še utrjuje svoj, že na prejšnjih izdajah vzpostavljen videz ganljive pasivnosti in nezmožnosti vplivanja na dogajanje. Še najmanj lahko slednje velja za agresivnejši in udarnejši single Your Dog, a se tudi tu umetničino poudarjanje, da nekomu noče več igrati psa, zdi bolj tuljenje v luno kot pa napoved sprememb.

Skladba Your Dog lahko s svojo mešanico prefinjene metaforike in nalezljive distorzirane kitarske spevnosti sicer gotovo vsaj v žanru predstavlja enega izmed dosedanjih letošnjih vrhuncev in s svojo bendovsko udarnostjo tudi nekoliko odstopa od glasbeničinega siceršnjega izraza, hkrati pa morda predstavlja le kronski dosežek stilske raznolikosti albuma Clean. Čeprav torej osnovo skladbam še vedno predstavlja preprosta kombinacija krhkega glasu in kitare, je namreč v primerjavi s pevkinimi zgodnejšimi izdajami zdaj album opazno nepredvidljivejši, kar pomeni, da nas deseterica skladb, vsaka na svoji poti do posrečeno spevnega refrena, preseneča s precej različnimi ravnmi glasnosti, distorziranosti in hitrosti, k čemur tokrat pripomore umetničino še malce izrazitejše bendovsko sodelovanje.

Če zna Sophie Allison torej na skladbah, kot je zaključna, malce poduhovljena Wildflowers, še zveneti spalnično šepetaje, zna po drugi strani v trenutkih, kot je prijetno najstniška Last Girl, vse pogosteje prefinjeno priklicati tudi bolj skupnostno kitarsko popevkarstvo devetdesetih. Na nek način torej v kontekstu songwriterk, ki so v zadnjem letu ali dveh indie sceno zaznamovale bolj kot karkoli drugega, Soccer Mommy predstavlja presek in tovrstne trende še nekoliko utrjuje. Z dinamičnostjo Mitski, mladostniškostjo Frankie Cosmos, nežnostjo Julien Baker in skromno pasivnostjo Jay Som uspe Soccer Mommy z albumom Clean predstaviti relativno samosvojo zbirko pesmi, obenem pa zna s svojo nagnjenostjo k melodičnosti morda seči celo še dlje od naštetih in iz spalnične tišine vdreti na zabave v dnevne sobe. Pri skladanju poslušljivih in izstopajočih skladb pa ji na prave načine očitno koristi npr. tudi njeno, v intervjujih izraženo sramežljivo najstniško zanimanje za glasbo nashvillske kolegice Taylor Swift, četudi je Soccer Mommy glasbeno in besedilno že od prvih posnetkov precej bolj prefinjena, uporniška umetnica.

Album Clean tako predstavlja presenetljivo konsistentno zbirko skladb, ki morda še niso vse same po sebi izstopajoče, a v celoti utrjujejo mesto osvežujoče negotove Soccer Mommy na heterogeni ameriški indie sceni. Ploščo si bomo v kontekstu mlade umetnice zapomnili tudi po njenem dobrodošlem pomiku v bolj profesionalne, studijske ali – kot nakaže že naslov plošče - prečiščene vode, hkrati pa smo lahko ob njeni kreativnosti in produktivnosti ter tudi ob trendih ameriškega indie zanimanja že zdaj prepričani, da jo bomo ob njenem bedroom pop raziskovanju v prihodnje še več srečevali.