SOL RING: I CLOSE THE DOOR UPON MYSELF + NITZ: ANKSHIS

Recenzija izdelka
12. 12. 2020 - 19.00

Sol Ring: I Close The Door Upon Myself (JEROME, 2020)

We have wings for the time being but our hearts are too heavy to fly. Crushed under the weight of a fantasy, we flatten into its plane and escape there.

Pravkar smo prebrali delček pesmi, ki spremlja prvi objekt današnje Tolpe bumov, I Close The Door Upon Myself - delo multidisciplinarne umetnice Sarah Nowicki oziroma njenega aliasa Sol Ring, katerega poimenovanje se nanaša na eno od igralnih kart igre Magic. V slogu pesmi pa se bomo kmalu osredotočili na relevantne specifike zvočnega dela, ki na svojstven način povzame celotno pomensko plat založbe JEROME, pri kateri je bil album letos oktobra tudi izdan.

Založba JEROME je namreč nekakšna zazankana zvočna zajčja luknja raznoraznih ustvarjalcev, ki so zavoljo svojega intimnega rokovanja z glasbo in uporabe skrivnostnih psevdonimov pogosto tudi nekoliko težje prepoznavni. Vendarle je še bolj smiselno omeniti, da moramo biti, ko se odpravimo na raziskovanje albumov in klubsko usmerjenih miksov, ki nam jih JEROME ponuja, pozorni predvsem na dejstvo, da se ti včasih razpasejo v težaške kakofonične simfonije, po drugi strani pa nas določene ali celo te iste zvočne slikarije lahko presenetijo z izjemno subtilnimi poetičnimi naracijami, iz katerih zasijejo tudi tisti sumljivi odtenki nežne ambientalno-popovske evforije.

Znotraj tega sloga lahko razumemo tudi današnji album, ki se v smislu sodobne elektronike kot žanra razcveti kmalu po uverturi in svoj vrh doseže s komadom A Flower Wilts in Splendor. No, zven slednjega na prvo žogo morda najlažje označimo kot mentalni ringlšpil, ki nam morda daje celo občutek, da se pregovarja sam s seboj. Kraval je namreč rezultat nekakšne razpetosti med dvema kontrastnima ustvarjalnima silama – obupom in veseljem. Skozi avtoričine poteze se ti tudi odslikujeta v mamljiv, a temačen in že nekoliko trensoiden techno kick, ki bi mu poslušalec sicer zlahka podlegel, a nas iz potencialnega klubskega zavetja plesne repeticije izvlečejo še omamnejše in svetlejše glasbeno-vokalne vragolije, zaznamovane predvsem z veliko mero razpusta in spontanosti. Dogajanje v okviru takšne kulise lahko interpretiramo kot konstantno igro simetrije in asimetrije ali celo glasbenega zapeljevanja v smislu Apolona in Dioniza, ki pa se v določenih delih nemara poigravata z menjavanjem svojih pozicij. Kaos torej ni nujno destruktiven, tista omamna vilinska lepota pa se bržkone razblini, ko se izkaže za iluzijo. Morda se v tej igri zrcali tista osnovna človeška potreba po nenehnem in neizbežnem prežemanju, soočanju in soodvisnosti enega in drugega.

Sklenemo lahko, da stvaritev Sarah Nowicki v duhu založbe, ki se ukvarja s sintetiziranjem intimnega poslušanja in klubske glasbe v klubski eksistencializem, skupaj splete niti obeh. Kombinira tako red vojaško postrojenih uničujočih plesnih udarcev kot elemente magičnega kaosa. Ti se na primer po radostnem komadu Father's song, ki je umeščen na skrajni del albuma, sicer v miru poležejo v nekakšno svetlo in magično ambientalno milino – zopet kontrastno sami uverturi You Died... Try Again?, ki zveni kot slovo in menda nakazuje na možnost ponovnega rojstva. Album I Close The Door Upon Myself pa ne glede na to, da še vedno ostaja pretežno elektronska glasbena stvaritev, zaide tudi v čudovite liturgične razsežnosti. Čeprav se zdi, da v okviru svoje forme vsakič, ko že skoraj vstopi v polje določenega žanra, pravzaprav ponovi negiranje samega sebe in se torej prek takšne tenzije poskuša osvobajati, se takšne napetosti sil zdijo potrebne za uniformnost, ki jo namreč vzdržuje tudi sama založba. Enostavno pa bi lahko rekli tudi, da se to zvočno umetniško delo posluša na isti način, kot se bere tista poezija, ki kljub krutosti - ali ravno zavoljo le-te - očisti našega duha.

Every time that the dragon screams we all scream.

Dragon, which comes from the Greek word to see clearly.

 

Nitz: Ankshis (AmbientSoup, 2020)

Drugo glasbeno delo, ki se mu posvečamo v tokratni Tolpi bumov, pa je plod večletnega raziskovanja, učenja in ustvarjanja domačega ambientalista Tineta Vrabiča oziroma Nitza. Tine nam je kot glasbenik ter akter na lokalni sceni in kot sodelavec Radia Študent že domač – tudi zaradi njegovih novejših izdaj, ki bi jih lahko po kvaliteti sodeč bržkone vzporejali tudi s kakimi ambientalnimi mojstrovinami producentov, kakršen je na primer Biosphere. Zato mu je več kot smiselno dopustiti, da okupira radijski teritorij z impresivnimi zvočnimi pokrajinami, in mu nameniti pozornost v medijskem prostoru. Navsezadnje gre za recipročen odnos, saj nam, poslušalcem, Nitz ta prostor za pozornost, ki v današnji družbi igra vlogo enega ključnih primanjkljajev, razpira s svojo glasbo.  

Na začetku leta je glasbenik izdal dobro sprejet album It could be paradise s harfistko Urško Preis, s katero tvorita duo II/III. Poleti ga je nasledil z že nekoliko klubsko obarvanim EP-jem Little Pointers, ki je izšel pri ptujski založbi Origin, v letošnji življenju nič kaj prida naklonjeni zimi pa se Tine vrača z novim, prvim solo ambientalnim albumom Ankshis, ki je izšel pri njegovi lastni založbi AmbientSoup. Kot lahko slišimo, je naslov fonetični ekvivalent besede anxious, ta pa kljub temu, da v kontekstu današnjega časa najbrž cilja na razširjeno bolezensko stanje mnogih posameznikov, album ob pozornem poslušanju prej kot bolest predstavlja kot zdravilo v obliki umetniškega dela.

V tem primeru lahko zvočno izrazje albuma okarakteriziramo z žanrsko oznako dark ambiental, pri čemer je kot pri večini ambientalnih odvodov za kvalitetno poslušalsko izkušnjo relevantna predvsem kompozicija – lahko bi rekli kar sosledje dogodkov, sestavljenih iz precizno obdelanih posamičnih elementov, ki nas z naracijo in plastenjem zvabijo v okrilje surrealističnih zvočnih krajin. In takšne zahteve ambientalne glasbe Nitz tudi dosega. Zavoljo natančno sprogramiranega, repetitivnega vokalnega vložka na plati morda najbolj izstopa zadnji komad Proof by, ki predstavljeno poveže v habitat, v katerem sobivamo s človeku podobnimi bitji, fantazijskimi bitji in neopredeljivimi mikroentitetami. 

Sicer pa se izdelek ukvarja z »dinamiko časa, ki miruje«, s čimer omogoči, da zadihamo v prostoru, namenjenem kontemplaciji. Je namreč hipnotičnih učinkov polna, a izčiščena zvočna gmota, ki dogajanje stopnjuje, a skladno s tem naše telo tudi vse bolj sprošča. Iz prepletajočih se in v sočasje zazankanih melodij prelivajočih se elementov se ta zvočni konglomerat, sestavljen iz štirih skladb, razraste v nekakšen samoorganizirajoč se kozmos, ki se napaja iz organskosti električnega pulziranja in je primeren tako za sprehode po kakih obrobnih krajih kot za večerno ležanje v postelji ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness