Glassnote, 2015

S četrtim dolgometražcem Bones svojo »uro slave« na frekvenci 89.3 MHz nazadnje dobiva tudi inovativni ameriški beatmaker in produkcijski geek, sicer pa klasično šolani skladatelj Ryan Lott s svojim do pred kratkim samostojnim projektom Son Lux. Toda nikar ne prehitevajmo; za boljše razumevanje Lottove najaktualnejše stvaritve je namreč potreben kratek oris njegovega pestrega dozdajšnjega ustvarjanja.     

Eno osrednjih polj njegovega profesionalnega ukvarjanja z glasbo med letoma 2007 in 2012 je bilo denimo področje glasb za komercialno rabo, z drugimi besedami muzik za reklame, televizijo in plesne predstave. Svoj debi At War With Walls & Mazes iz leta 2008 mu je že zgodaj zagotovil pozornost širše glasbene srenje, predvsem v ZDA, medtem ko je z nadaljevanjem We Are Rising iz leta 2011 že žel hvalospeve, ki so njegovo ustvarjanje na prvo roko primerjali z Radioheadi iz časa plate In Rainbows. Pod imenom Son Lux je nato izdal še dva EP-ja ter leta 2013 ponovno uspešen album Lanterns. Njegovo glasbeno udejstvovanje sega tudi na druga področja, denimo filmsko kompozicijo. Lott se je na primer podpisal pod soundtracke celovečercev Looper, Don Jon, The Disappearance of Eleanor Rigby in letošnjega Paper Towns. Poleg vsega naštetega je tudi član elektronske hiphop zasedbe Sisyphus, ki jo tvori skupaj z detroitskim kantavtorjem Sufjanom Stevensonom ter čikaškim rimoklepačem Serengetijem, s katerima je ustvaril EP Beak & Claw ter lani izdani samonaslovljeni album. Njegovo ime pa lahko najdemo tudi na seznamih številnih kolaboracij, naj si gre za indie ali hip hop izvajalce, aktualne skladatelje, komorne zasedbe, orkestre in zbore, umetnike oziroma različne kulturne institucije – aja, pa tudi Lorde, seveda.  

Skratka, raznobarvna paleta sodelovanj, s pomočjo katerih si lahko lažje tolmačimo razvojni lok Lottovega subtilnega glasbenega izraza. O njegovem opusu lahko krivično beremo različne označevalce tipa post-rock oziroma alternativni hiphop, ki pavšalno zaobjamejo le delček celotnega zvočnega spektra Son Lux. Zatorej se zdaj obrnimo k njegovi najaktualnejši stvaritvi z naslovom Bones, s katero projekt Son Lux dobiva nov pomen. Zaimek »njegovi« namreč uporabljamo zgolj uvodoma, kajti album Bones prinaša enajst stvaritev, pod katere so se enakovredno podpisali vsi trije člani na novo osmišljene zasedbe, s katero si je po izdaji albuma Lanterns leta 2013 zastavil cilj, podobno kot denimo Tycho, studijski izdelek v celoti prenesti v kontekst živega nastopa. Lottu na vokalih, klaviaturah, »semplerjih« in efektih sta se namreč pridružila šolana glasbenika in tudi sama skladatelja, bobnar Ian Chang ter kitarist Rafiq Bhatia. Nekaj sprememb pa seveda prinaša tudi prestop od neodvisne založbe Joyful Noise Recordings k hramu popularnih indie godb Glassnote Records, kjer denimo domujejo Phoenix ter Mumford s sinovi; sprememb, ki morda niso zgolj formalne narave, kajti domet sofisticiranih Son Luxovih popoidno-komornih kompozicij s tem postaja vse večji. Brez nikakršne negativne konotacije lahko trdimo, da gre za trkanje na vrata mainstreama, ki bi mu v svojih hermetično zaprtih sobanah dobro dela sveža sapa iz ust Ryana Lotta.      

In tako pridemo do srčike glasbenega izraza Son Lux, ki ga neizbrisno zaznamuje Lottova žametna barva glasu, za katero bi najbrž 90 % potencialnih anketirancev trdilo, da gre za ženski vokal. Še zdaleč pa tega ne gre jemati kot zaničevanje – spomnimo se samo rahločutnih moških falsetov iz glasilk Curtisa Mayfielda, Marvina Gayea ali fantov zasedbe Bee Gees. Gre za glasove, ki so skozi razvoj soula, diska in ne nazadnje popa temeljito zaznamovali popularno glasbeno krajino. V nasprotju z nepreštevno bero popovsko orientiranih vokalistov, ki so se zaradi medlega, neizrazitega glasu primorani posluževati raznih studijskih tehnik za njegovo izboljšavo, pa Ryan Lott premore čuten glas, ki ga že po prvih zlogih lahko pripišemo muzikam Son Lux.     

Seveda pa celotnega zvočnega spektra ne moremo tolmačiti zgolj skozi prizmo Lottovega vokala. S produkcijskega vidika Bones prinaša nadaljevanje razvoja zvočne sheme, zastavljene na predhodniku Lanterns - razgibano in dodelano zvočno sliko, ki korenini na s Changovimi perkusijskimi vložki ter Bhatijevimi kitarskimi ornamenti oplemenitenih krčevitih ritmičnih matricah, na katere Lott nalaga plejado zvočnih entitet, od nojzerskih šumenj, debussyjevskih klavirskih vložkov ter komornih godalnih momentov, pa do tehnoidnih »dancefloor« eksplozij in gospel zborovskih večglasij. Prav ta fuzija analognega in elektronskega kot odraz njihove obsesije s teksturo posamičnih zvokov komornemu elektronskemu popu Son Lux pridaja element brezčasnosti. Njihovo raziskovanje na presečišču popa, elektronike in minimalizma poslušalca zapelje skozi atmosfersko raznolike kompozicije, ki navkljub omejenosti zvočil na bobne, kitaro, sinte, semplerje, računalniško matrico in vokal, vsaj na studijskem zapisu, premorejo polnost orkestralnih izvedb. Gre skratka za kompleksno strukturirano in teksturno sofisticirano stvaritev, ki koleba na polju med napredno mislečim mainstreamom, institucionalno klasično-orkestralno akademsko sfero in eklektičnim elektronskim podzemljem. 

Nekaj besed, četudi zgolj v zaključnih vrsticah, pa gre nameniti tudi konceptualno-tematski zasnovi albuma Bones, ki nekako sloni na geslu »This moment, change is everything« in po besedah ustvarjalcev prestavlja poziv k akciji ter dokument osebnega in kolektivnega upora. Četudi gre v luči aktualnih dogajanj v ZDA in širše takšne parole pozdraviti, pa v primerjavi z lirično in vsebinsko dodelanostjo verzov denimo Kendricka Lamarja ali kolegov Run The Jewels Lottove hitro zapomnljive, naivno preproste nekaj-vrstičnice v resnici ne nosijo pretirane sporočilnosti in … če kot Ivančičev Slavko potegnemo črto, tako na oko, verzi sicer instrumentalno in vokalno odličnega albuma Bones bolj kot na upor spominjajo na speve založniških kolegov Mumford and Sons. Toda kot pravijo anglosaksonski bratje … you can't have it all.