Sons Of Kemet: Black To The Future

Recenzija izdelka
23. 5. 2021 - 19.00

Impulse!, 2021

 

Četrta plošča benda Sons of Kemet prinaša nov obrat. Če so fantje leta 2018 navdih iskali v temnopoltih herojkah in relativno zaprtih, ponavljajočih se motivih ter impresivni glasbeni podobi, se tokrat, zroč v svet, ki diskriminira in se vase seseda še huje in hitreje, kot se je pred tremi leti, premikajo bližje sredini in k ukrepom pozivajo glasneje – tudi s pomočjo imenitnih glasbenih prijateljic in prijateljev.

SONS OF KEMET - Your Queen Is A Reptile
Shabaka Hutchings in njegova banda združujeta jazz s karibskimi idiomi in drugimi žanri
 / 5. 4. 2018

Plošča Black to the Future, ki jo je britanska jazzovska zasedba Sons of Kemet pri založbi Impulse! izdala sredi maja, ob desetletju delovanja te prelomne četverice, ki je na nek način gotovo oblikovala smer tako britanskega kot tudi svetovnega poljudnega jazza, prinaša rezultate te povratne zanke in zavzema vlogo, ki jo Shabaki HutchingsuTheonu CrossuTomu Skinnerju in Edwardu Wakili-Hicku pripisujemo glasbeni entuziasti – vlogo vodij.

Black to the Future je nastala v tednih po umoru Georgea Floyda in tematizira osvoboditev in upor, obračunava s kolonialno, genocidno in nasploh uničujočo dediščino zahodnega, belega sveta, ga sooči z njegovimi dejanji in poziva k odločni, odprti in široki koaliciji, ki bo rasne politike pustila za seboj, ki bo izvedla prevrat. A pozoren poslušalec vendarle v besedah Moor MotherJoshue Idehena in preostalih gostujočih ne najde poziva k rasnemu uporu. Gre za razredni upor, za sredinec tistim, ki so gnali kolonialno zlo, in tem istim, ki še naprej ženejo trenutno segregacijo, rasizem in nasilje. Klici po revoluciji v plesu se vrstijo eden za drugim, odziv skozi glasbeno podlago zanjo pa zagotavlja briljantni četverec. 

Zvočno se je v globalu bend odločil za razgostitev, Shabaka Hutchings in njegov saksofon soja žarometov ne zavzemata več tako odločno, glasba nekoliko bolj diha, tudi tempo ni tako navit, kot je bil navadno na bendovi prejšnji plošči. Slišimo več dialoga, klica in odziva – pogovora med samimi instrumentalisti in tudi gostujočimi vokalistkami, kar se da zopet razumeti kot namig v navezavi na tematiko. Še vedno gre za avantgardni jazz v maniri, ki jo premorejo le Sons of Kemet, plošča se dotika raznoterih glasbenih svetov, od karibskih ritmičnih zametkov, do hiphopovskih, bitovskih in drugih odmevov modernosti, seveda prikrojenih kvartetu saksofona, tube in dveh tolkalcev. A v drugi polovici plošče si Sons of Kemet pustijo precej več prostora za jazzovsko improvizacijo, eksperimentiranje ter tokrat na ta način upravičijo svojo pregovorno glasbeno mojstrstvo. 

Morda plošča zaradi relativno visokega števila gostujočih glasbenikov v primerjavi s predhodnico izgubi delček bendovske koherence in naoljenosti, s katero se je zasedba dičila v preteklosti. Ob jasni in glasni relevanci iz prve polovice pa ravno duhovna, mirna, ciklična, do neke mere celo paradoksalno harmonična druga polovica plošče daje nov prizvok celovitosti zasedbe Sons of Kemet. Shabaka in druščina naj bi ob pripravi plošče raziskovali tudi globine afriških pristopov k duhovnemu, k neoprijemljivemu, k cikličnosti, povezavam med preteklostjo in prihodnostjo, h genetiki glasbe. Krivice se ponavljajo iz dneva v dan, iz desetletja v desetletje, iz ekonomsko-družbenega sistema v nov sistem. Sons of Kemet so povsem organsko, neprisiljeno dobili vlogo vodij, svoj ekspoze pa izkoristili za klic k pravici, po kateri kriči večina Zemljanov. Odgovore gre nemara iskati v pesmi, ki jo fantje sestavijo z naslovi skladb ter – v večno optimističnem – afrofuturizmu.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness