Založba Klopotec, 2024

Jazzovski oddelek graške Univerze za umetnost – nekdaj Hochschule, zatem Universität für Musik und darstellende Kunst, danes znane kot Kunstuniversität Graz, je globoko in že daljše obdobje povezan s tukajšnjimi kraji. Ni bilo malo študentk in študentov, ki so zahajali na avstrijsko Štajersko še v časih, ko pri nas nismo imeli nikakršnega jazzovskega študija niti na srednji niti na akademijski stopnji. Leta 1979 v diskografiji pri založbi Helidon najdemo album-dokument Quartar zvečine jugoslovanske zasedbe Oddelek 8 – kar je številčna označba za univerzitetni jazzovski oddelek v Gradcu –, za katero je skladbe pisal in jih ustrezno aranžiral pianist in klaviaturist Slavko Avsenik mlajši. V Oddelku 8 so igrali še trobentar Miroslav Erjavec, saksofonist Koce Andonov, kontrabasist in električni basist Bernhardt Gerths, tolkalec Berislav Ž. Puhlovski – na plošči zapisan z ipsilonom – in bobnar Miroslav Karlović. Oddelek 8, ki se je precej nagibal k etnično obarvanemu jazzu, delno pa tudi k izvedenkam soula in jazz rocka, se je leta 1979 predstavil tudi na Jazz festivalu Ljubljana, potem pa so člani zasedbe kmalu šli vsak svojo pot.

Pričujoča mlada »graška« zasedba ima z bendom Oddelek 8 slogovno in izvedbeno kaj malo skupnega, prav presenetljivo pa je, da jo z njim tesno druži naslov albuma: oni je bil Quartar, tale je Paleontology, ki se s svojo »-logijo« v nazivu vpiše tudi med dovolj znane in velikokrat rabljene naslovne izvedenke v jazzu; spomnimo se le na Charlieja Parkerja, imenovanega Bird, in njegov klasičen avtobiografski štikelc Ornithology ter na preštevilne izpeljave – navsezadnje že pri nas zgolj pri Samu Šalamonu najdemo naslove albumov: Ornethology, Orchestrology in Dolphyology. Na albumu, ki ga predstavljamo, nas razveseli odločen, korenit, pogumen odmik od etničnih prvin, ki so tolikokrat opredeljevale, toda v isti sapi tudi omejevale jugoslovansko jazzovsko igro, prav tako pa tudi od konservativnejšega pristopa k jazzu, ki smo ga na tehle radijskih valovih ničkolikokrat kritizirali, češ da iz Gradca – svetla izjema je bil sredi sedemdesetih pionirski svobodnjak Tone Janša – v glavnem prihajajo sredinski muzičisti, ki se na izust piflajo in tehnično pilijo transkripcije Coltranovihsolističnih pasaž in podobne reči. Stvari so se z leti v mnogočem spremenile, oddelek se je očitno razprl in nudi pouk ter podporo tudi za svobodnejša in avantgardnejša stremljenja.

Soothsayer je ime, ki se leksikalno s historično arhaiko pridruži profetom, vizionarjem, vedeževalcem, futuristom, napovedovalcem usode, dobesedno podajalcem bolj ali manj abstraktne (jazzovske) resnice, ki ima zdaj-zdaj priti med nas. Sama zasedba v promocijskem gradivu sicer pravi, da je v svojih začetkih leta 2020 rada črpala iz tistega tria bobnarja Elvina Jonesa, v katerem sta igrala še pihalec Joe Farrell in kontrabasist Jimmy Garrison, toda slišati je, da se je podstat tegale tria v nekaj letih razširila in danes mirno zadovolji, denimo, navdušence nad založbo Blue Note; špila namreč neobrzdan in drzen hard bop, postbop, mestoma je zaznati tudi tako imenovani tretji tok, zapazimo namreč tudi nevsiljivo koketiranje s klasičnimi prijemi.

Oboje De Bockovih pihal je fino razprtih in razkošnih, zlasti sopran je odebeljen, voluminozen, kar je precejšnja redkost, ozaljša ga tudi polnost vseh alikvotov, tako da nas kdaj pa kdaj spomni celo na ljudska glasbila z dvojnim trstičnim jezičkom. Maja letos nas je De Bock v Zalokarjevem Zhlehtetu na Jazzu Cerkno prijetno presenetil tudi z izvrstnim zvenom flavte. Ta in takšen način pihanja dokazuje vztrajne in premišljene tonske vaje, kaže odprto pot k suverenosti, obljublja še širšo, mednarodno prepoznavno igro, predvsem pa v njem z veseljem razberemo dovolj smeli doprinos k domačemu jazzu.

Kontrabasist Miloš Čolović, ki je tačas zaželen špilávec zlasti na Dunaju in že od rosnih let, torej domala eno desetletje, tudi ljub in reden gost beograjskega festivala jazza, se sicer v Srbiji ponaša tudi z lokalnim klasičnim klavirskim triom in je vsekakor hvaležen sodelavec. Njegov ton je krepak, preskoki in občasni soli so gibki, zasvingajo z zglednim zamahom in znajo predočiti prikladne opuščaje oziroma hudomušne premolke. V osebi Sebastiana Baumgartnerja, bobnarja iz Passaua v Nemčiji, ki je prav tako našel domovanje v Avstriji in ki svoje ambicije teši tudi s pedagoškim delom in udinjanjem v sodobni klasični muziki, ima trdno oporo. Baumgartnerjev natančni, neusmiljeni meter utegne snov prekladati in pulzirati tudi v rokohitrski in učinkoviti maniri nam dobro znanega Christiana Lillingerja, ki je bil navsezadnje tudi eden njegovih številnih učiteljev.

Že sam začetek albuma nas hipoma vrže v abruptno, živahno hardbopersko razgibanko, v kateri se predstavi še gost, vrhunski trobentar Daniel Nösig iz Avstrije, ki se ga morda spominjamo iz kvinteta z Juretom Puklom. Na albumu ga čez čas slišimo še enkrat, iz napovedi pa vidimo, da s triom na predstavitvah albuma nastopa tudi koncertno. Nadaljnje gradivo je razporejeno pretkano, podano pa tekoče, dinamično, ponudi nebroj duhovitosti, svežine, tudi v abstrakcijah ni nikdar hermetično in si vzame čas tudi za atmosferično baladno podjetnost. Želeti si je, da se sok Soothsayerja ohrani, da ima trio čimveč klubskih in festivalskih špilov in se postopoma v svoji praksi še radikalizira. Na plošči namreč pokaže, kako zmerom znova moderne utegnejo biti tudi desetletja stare slogovne smernice, če so le premišljene, dobro uležane, podane s srčnostjo in dovolj izvajalskega poguma. Takšna godba je še kako živa. In spodbudno je, kadar je nepretenciozna.