WV Sorcerer Productions, Oracle Records, Ramble Records, 2025

Kantavtorica Sophia Djebel Rose je strast do petja odkrila dokaj pozno, med študijem filozofije v Lyonu. To se bržkone izrazi v zrelosti njene glasbe, v kateri poezija nadvlada melodijo oziroma aranžmaje. Leta 2022 je glasbenica izdala prvenec Métempsycose, ki je prejel pozitivne kritike zaradi drznosti in izvirnosti v njenem dojemanju folk glasbe. Letošnji album Sécheresse oziroma, metaforično, suša je francosko-maroška kantavtorica zastavila bolj konceptualno in zvočno skopo, kar številnim skladbam vtisne pečat monodrame. Danes glasbenica prebiva v regiji Auvergne, pozabljeni in odročni mistični divjini, kjer se je poglavar keltskih plemen Vercingetoriks zoperstavil rimski vojski. 

Začnimo pri skladbi Blanche Biche, beli srni, ki je po ljudskem izročilu znanilka z onstranstva. Bele živali so vsekakor resničen pojav, imajo namreč motnjo pomanjkanja melanina, v naravi pa zato redko preživijo. Skladba, ki je osnovana na tradicionalni pesmi, pripoveduje tragično zgodbo o plemenitem dekletu Marguerite, ki je podnevi človek, ponoči pa se spremeni v belo srno. Belo srno pa kot trofejo lovijo plemiči, vključno z njenim bratom Renaudem. Kljub njenim prošnjam Renaud nadaljuje lov, ujame belo srno in jo ubije. Ob gostiji družina ugotovi, da Marguerite manjka, kar vodi do razkritja srhljive resnice. V zaključku skladbe, ko kitara utihne, se z veliko silo ponovi napev in interpretacijo skladbe živo vtisne v spomin. Razen močnega odmeva skladba ne uporablja sodobnih učinkov ali zvočil, zato deluje brezčasno. 

Uvodni skladbi zaznamujeta bolj kabarejski način petja in monolitna zgradba. Šele v tretji skladbi Les Amandiers oziroma mandljevci nastopi preprosta kitara, ki vokalni mantri doda nekaj ritmične podlage. Tudi tu govorimo o baladi, ki jo zaznamuje njen dokaj globok glas. Zares spevna je šele skladba Les Géants oziroma velikani, ki bi se prav lahko nanašala na auvergnske velike ugasle ognjenike ali pa tako kot v skladbi Blanche Biche na folkloro. Tu se kitara razigra iz folka v dromljanje. Sledi slikovita naslovna skladba, ki uspe osebne občutke povezati z univerzalnostjo in jih izpovedati z eleganco vešče pesnice, ki postopa od deklarativnega recitiranja do nežnega dvoglasja. 

Skladba Pareille au Torrent ima v svojih primerah z naravo elemente romantike in se iz nekoliko generičnega kitarskega vzorca na trenutke prebudi v blaga sintetizatorska sanjanja, kjer inštrumenti vedno sledijo glasu. Splošen okus pa bo najbolj zadovoljila folk pokalica Les Noyés oziroma utopljenci, ki ni le sama polna dinamike oziroma kontrastov, temveč predstavlja nasprotje že samemu naslovu albuma.

Album Sécheresse odlikujejo mojstrski vokal in vešča besedila. Združuje ga enotnost resne, nekoliko temačne pripovedi, manjka pa mu nekaj inštrumentalne prefinjenosti, ki bi ga zvensko oddaljila od odrske praznine in brezčasnosti ter ga zasidrala v prostor in čas. Ker so nekateri inštrumentalni elementi še neizdelani, ni jasnega glasbenega prepleta med tradicijo in sodobnostjo. Po drugi strani pa je premišljena dramska struktura albuma njegova močna prvina, ki nam vseskozi vzbuja čustva, četudi nismo vešči tujega jezika. Če bi Sécheresse recenzirali izključno kot pesniško zbirko, ne bi prav dosti izgubili, številna zvočila namreč ostajajo še nekoliko neizkoriščena.