Sorry: 925

Sorry: 925

Recenzija izdelka
18. 6. 2020 - 19.00

Domino, 2020

 

Ko je pred desetletjem in več indie scena redno naplavljala obetavne nove britanske bende, je bilo treba k vsej tej glasbi načeloma pristopati z dobršno mero skepticizma. Angleška glasbena publicistika in njen propagandni stroj sta namreč skoraj vsak povprečen nov bend z marketinškim potencialom predstavljala kot naslednika velikih imen tamkajšnje bogate glasbene preteklosti, najstniško občinstvo - torej ključna demografska skupina v potrošniški zahodni družbi - pa se temu dolgo ni znalo upreti. Ko sta skrajna apolitičnost in idejna praznost večine teh bendov vendarle postali preveč očitni, da bi ju še lahko ignorirali, pa so ob bendih vpliv izgubili tudi angleški glasbeni mediji, kar je imelo na alternativni glasbeni sceni v zadnjih letih jasne posledice. In ko torej indie scena leta 2020 naplavi vznemirljiv nov britanski bend, se mora ta znajti v povsem drugih družbeno-kulturnih pogojih kot v kaki preteklosti.

Ena izmed takšnih britanskih zasedb, ki se na sceno podaja z manj zagonskega kapitala, kot bi ga bila deležna pred kakšnim desetletjem, morda pa si ga celo zasluži, je londonski bend Sorry. Bend oziroma v osnovi duo je tudi eden tistih, ki kljub obetavnim zgodnjim singlom do danes še ni dosegal večjih evropskih odrov, ampak si je zobe v konkurenci pisane vseevropske ustvarjalnosti med drugim brusil po showcase festivalih, podobno kot velja denimo tudi za podobno obetavna angleška benda, ki smo ju videli tudi na Mentu - Squid in Black Country, New Road.

Podobno kot v primeru omenjenih rojakov tudi glasba dua Sorry ne deluje zares primerna za konsumpcijo ob hitenju skozi showcase festival. Sorry namreč ustvarja prefinjen, subtilen indie pop, ki sicer res vedno najde svojo pot k nalezljivim vokalnim melodijam, a tudi k tem ne pristopa pompozno, temveč s trendovsko brezizraznostjo in apatičnostjo. Duov debitantski album 925 takšno pozo uspešno raztegne v dolgometražni format, ob tem pa pravzaprav šele razkaže vso razsežnost in elastičnost dvojčeve glasbene vizije. V tem primeru to predvsem pomeni, da se skladbe zvočno hitro prilagajajo razpoloženju besedil in se v tem denimo s saksofoni ali majhnimi produkcijskimi triki večkrat podajo tudi v svet onkraj kitar, dodatno dinamiko pa ves čas vliva še dekliško-fantovsko prepletanje vokalov.

Orisano bendovo stilsko pustolovstvo ob njuni besedilni igrivosti zlahka spomni na prehitro pozabljene Brazilce CSS ali na nadobudni mednarodni projekt Superorganism, a v primeru dvojca Sorry je nujen še poudarek, da tako v smislu stilske atmosfere kot v samih besedilih vendarle ostaja močneje vezan na lokacijo lastnega izvora in na njen določen duh časa - v tem primeru torej na temačni severni London, kot se ta razodeva skozi klubsko kulturo, začinjeno z rekreativnim drogiranjem in neobvezujočim parčkanjem. Kar pa ima Sorry pri preseganju obrabljene, zastarele indie pozicije z omenjenima Squid in Black Country, New Road še skupnega, je predvsem vpeljana refleksija z zdravo mero (samo)ironije, na kateri pravzaprav temelji bendov miselni okvir.

Tudi Sorry se na srečo zavedata, da ustvarjata v času, ko je koncept alternativnega rocka oziroma žanra nasploh pogosto le še v napoto in ko je praktično vsak vsebinski in oblikovni vidik indie rock benda prežet s klišeji, kar pomeni, da edini izhod predstavlja naslavljanje teh klišejev in naslavljanje lastne neopredeljene pozicije na glasbenem zemljevidu. Takšna ironična distanca se v dvojčevem ustvarjanju nenazadnje kaže že v nekaterih verzih, praktično izposojenih z raznih koncev glasbene preteklosti, vrhunec pa doživi v komadu Rock’n’Roll Star, ko ob prepevanju o rock zvezdništvu pevkin vokal izlije le še dodatno dozo zdolgočasenosti.

Edino, kar lahko zasedbi Sorry na plošči 925 zares očitamo, je to, kako v takšnem igranju s klišeji celo ne gre dovolj daleč in da predvsem instrumentalno še ne ponudi dovolj presenečenj, da bi preteklost indie glasbe lahko dokončno dekonstruirala. Prej kot za naslednika raznih prelomnih, zgodovinsko pomembnih britanskih debitantskih albumov lahko 925 preprosto označimo za obetaven prvenec enega izmed peščice novodobnih angleških bendov, ki vsaj razumejo, da se nahajamo v času po koncu (glasbene) zgodovine in da so nove ideje le še obrnjene verzije starih. S tem pa uspe Sorry v spremenjenih družbeno-kulturnih razmerah leta 2020 angleški indie kreativnosti morda malce paradoksalno vendarle vdihniti nekaj svežine in vrniti nekaj starega ugleda.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness