Epitaph Records, 2022

Soul Glo je zasedba, ki se že od leta 2014 izmika pravi žarnski opredelitvi, saj, kot pravijo sami, bi moral biti čas tovrstnih omejitev že mimo. Sicer lahko njihovo glasbo ter prvenec Diaspora Problems dokaj uspešno zamejimo z izrazom hardcore punk, vendar bi s tem ignorirali skladbi Driponomics in Spiritual level of gang shit, ki sta vsaj deloma čisti hip hop. Hkrati se lahko ob poslušanju vselej sprašujemo, ali vokalist Pierce Jordan repa ali se bolj potika v okolici screama ali kar obojega hkrati. Po drugi strani se ponekod lahko povsem izgubimo v kaosu thrash metala, zavitega v groove orientirane ritme, kot smo pri žanru mogoče vajeni. Tu se sicer zvočni eksperimenti in kombinacije še ne končajo, vendar že lahko vidimo, kaj z njimi zasedba skuša doseči. Gre za glasbe, pri katerih največji estetski doprinos ustvarja ravno ameriška črnska diaspora – brez katere popularne glasbe, kot jo poznamo, sploh ne bi bilo.

Tovrstna žanrska fluidnost se ne manifestira zgolj od komada do komada, ampak se je zasedba loteva tudi znotraj samih skladb. Tako lahko v uvodnem komadu Gold Chain Punk (whogonbeatmyass​?​) sprva slišimo spevno punkovsko žaganje s kitaro in surove vokale, nato pa še pred potekom dobre minute gladko preidemo v rap-metalski del skladbe. Še preden se udobno namestimo v te zvoke, se že znajdemo v breakdownu, ki ima na koncertih verjetno moč pri slehernem posamezniku v občinstvu predramiti headbangerja. Ob tem se ves čas sprašujemo, ali bo Pierce tako brutalno zvenel skozi celotno plato ali pa se bo sčasoma nekoliko umiril. Odgovor je seveda ne. Njegove glasilke so očitno neuničljive in z njimi lahko počne, kar hoče, tako pa smo deležni agresivnega in kvalitetnega screama, ponekod tudi growlanja, ki skupaj z bliskovito hitrostjo izrečenih besed in močno instrumentalno podlago povsem nadvlada poslušalca. Ta bo plato najprej občutil povsem prvinsko, šele nato se bo lahko osredotočil na samo vsebino.

In ravno to je največja kvaliteta albuma in zasedbe Soul Glo nasploh – njihovo glasbo lahko občutimo na dva načina, in sicer povsem prvinsko, pri čemer gre predvsem za sproščanje energije, ki se ob vseh svetovnih in osebnih problemih nabira v ljudeh, ali pa bolj, recimo temu, intelektualno, ko se osredotočimo na samo vsebino in nas lahko preseneti ranljivost pevca, ki raje uporablja nepopustljivo energijo hardcora za osebne terapevtske namene kot pa za politične ali družbene nasploh.

»Then I learned some family secrets, and that trust gained gave me reason to share with them that I was seeking peace in death because I was fucking tweaking,« ga slišimo na sredini skladbe (Five years and) my family recitirati s svetlobno hitrostjo – pri tem zaupa, kako so ga družbene in družinske okoliščine, v katerih je odraščal, pripeljale do spogledovanja s smrtjo. Ali pa v komadu Thumbsucker, v katerem slišimo, kako mu je babica v otroštvu odvzela najljubšo plišasto igračko, ker bi ga ta lahko napravila za mehkužca – »But yea, I guess I turned out alright in the end, didn’t I?« Vendar pa naslov albuma, Diaspora problems, nakazuje nekaj več kot pa zgolj reševanje osebnih problemov. Govori o tem, da imamo vsi tovrstne težave, vsi v svojih narodih, skupnostih in navsezadnje družinah. Vsak posameznik ima težave, ki so zunaj družbe, v kateri je odraščal, težko razumljive, vendar nas, kot vedno, te razlike očitno le še bolj izenačujejo.

Se pa Soul Glo seveda dotaknejo tudi širših družbenih in političnih problemov, hkrati pa se, kot pravi punkerji, izogibajo kakršnim koli političnim afiliacijam. Tako so bolj kot proti desnemu nastrojeni proti levemu političnemu polu, zlasti v skladbi We wants revenge, v kateri slišimo: »I’m so bored by the left, protests, and the reluctance to militarize. No one’s left blind by eye for an eye unless you make the same mistake twice.« Ali pa komentirajo nasploh celoten sistem – v skladbi Fucked up if true: »What enforced your belief that you can vote their power away?« Tudi v tovrstnih štiklih pa, v kontekstu naslova Diaspora problems in sloga samih besedil, dobimo občutek, da gre predvsem za osebno čustveno ekspresijo pevca, saj sta družba in politika močno vplivali na njegovo življenje in življenje mnogih drugih, zlasti znotraj manjšin, ki se jih stalno postavlja na socialna obrobja, obenem pa se bend postavi po robu tudi dvoličnostim znotraj lastne skupnosti.

Diaspora Problems je srdit album, ki pa je hkrati poln presenetljive ranljivosti. Ta se sprva dokaj uspešno skriva za instrumentalno energičnostjo, neumorljivim tempom in brutalnim vokalnim performansom, vendar pa se je njegovi vsebini na koncu težko izmakniti. Verjetno ni veliko plat, ki bodo v tem letu presegle svežino, energičnost ter čustveni udarec dotičnega, kar je še posebej presenetljivo, saj se Diaspora Problems načeloma drži že precej ustaljenih žanrov, ki so že doživeli svoje vrhunce. Ti vplivi znajo biti znotraj albuma sami po sebi sicer rahlo formulaični, vendar je edinstvena sonična fluidnost skupaj z urgentnostjo besedil tista, ki jih dviga nad zgolj klasično žanrsko oživitev.