Seven Four Entertainment / Republic, 2012

Avtor tega zapisa sodim v generacijo, ki je vzpon zvokov iz Seattla konec 80-tih spremljala zelo aktivno. In prvi stik s sceno s severozahoda so bili ravno Soundgarden, katerih prvenec Ultramega OK je bil izdan za SST, tisti čas vodilno založbo, pri kateri je izšlo nekaj izjemnih albumov ameriškega underground rocka. O terminu »grunge« še ni bilo ne duha ne sluha. Čeprav me Ultramega OK ni posebej impresioniral, pa so mi bili všeč poskusi benda, na kak način združiti do takrat nemogoče. Namreč, ker sem kot »klinac« odraščal ob zvokih klasičnega hard rocka 70-tih in kasneje v 80-tih nadaljeval z različnimi punk mutacijami, predvsem hardcore punkom, mi je derivat teh senzibilnosti in zvokov zelo sedel. Dokončno pa so me Soundgarden osvojili z drugo ploščo Louder Than Love, s katero so postali prvi Seattle band, ki je podpisal za major založbo, v njihovem primeru A & M. Zvok je postal jasnejši, bistveno bolj heavy in čvrst ter naplavil dve izjemni psihedelični heavy rock koračnici: Ugly Truth ter Hands all Over. Na nek svoj način so metalu utrli pot v alternativne publike in utemeljili pojem alternativni rock, kot tudi spakovanko »grunge« dve leti kasneje.

Nadaljevanje je bilo še boljše. Album Badmotorfinger leta 1991 je preprosto zvočni manifest rock revolucije kitarskih zvokov Seattla in vsaj zame predstavlja vrhunec njihove kariere. Z njim so po letih eksperimentiranja dokončno oblikovali svoj tako prepoznaven zvok, hkrati pa so se ustalili v najbolj prepoznavni formaciji: Chris Cornell – vokal, Kim Thayil – kitara, Ben Sheperd – bas in Matt Cameron - bobni. Psihedelična heavy rock brijačina Rusty Cage, klavstrofobična Jesus Crise Pose, hitovska Outshined in ostale pesmi so postale himne generacije. Nadaljevanje je sledilo v obliki albuma Superunknown leta 1994. Ta jih je izstrelil v mainstream, opevala jih je rock kritika. Po izvedbeni in avtorski plati albumu res ni kaj očitati, me je pa zmotila produkcija plošče, ki je za moj okus malce preveč pobrusila robate, umazane dele zvočne podobe. Dve leti kasneje je izšel še album Down on the Upside, po zvoku podoben Superunknown, Gre za sicer korekten izdelek, vendar ne ponuja velike vznemirljivosti, istočasno pa je že nakazal avtorsko krizo in tenzije v bendu.

Te so eruptirale leta 1997, ko bend tudi razpade. Ker sem bend v tistem obdobju v živo okusil trikrat in ker na proces delovanja bendov gledam kot na proces življenja nasploh, me razpad ni posebej razburil. Bolje, da umrejo na višku kot v kakšni muki in agoniji. In »čavelj« v krsto, vsaj z moje strani, je bil zabit. Ostal je lep spomin, na katerega je še leta s predvidljivimi Audioslave spominjal Chris Cornell ter Matt Cameron, ki je svoje bobnarske usluge ponudil prijateljem iz Pearl Jam. Ben Sheperd, predvsem pa Kim Thayil se v glasbenem biznisu nista toliko izpostavljala.

Leta 2009 je lep spomin skoraj iznakazil Chris Cornell osebno, ko je v sodelovanju s Timbalandom posnel nekak R&B, dance zmazek Scream in se v očeh fenov njegovega močnega grla popolnoma osmešil. Zato me tudi tweet Chrisa Cornella izpred dveh let, ko je najavil, da »so vitezi zvočne mize ponovno v sedlu,« in kasnejše informacije o turnejah in novi plošči niso posebej vznemirile.

Človek je vedno skeptičen pri teh ponovnih vstajenjih. Razočaranje oz. dober primer mlatenja denarja na stari slavi so recimo Pixies, ki od reuniona niso posneli nič novega, so pa tudi izjemni nasprotni primeri, kot recimo Dinosaur Jr., ki zadnja leta spet doživljajo kreativni vrhunec. Zato sem bil v primeru Soundgarden previden in sem se raje držal znanega reka: »Živi bili pa videli.«

In res, 13. novembra je luč sveta, po šestnajstletni diskografski suši, ugledal novi, šesti album zasedbe Soundgarden – King Animal. Prvi vtis, ki ga daje album, je poseben. Po eni strani se človek ne more znebiti občutka, kako hitro je minilo teh 16 let, na drugi strani album zveni kot zelo naravno nadaljevanje s točke, kjer se je pred dobrim desetletjem končalo. Tudi bend zveni na ta način. Kot da enostavno sodijo skupaj in da brez prispevka posameznika to ne bi bilo to. Všeč mi je tudi ambicija plošče, da v osnovne karakteristike zvočne podobe Soundgarden poskuša ujeti moment časa, ki ga živimo. Zvenijo sveže, močno, precizno in so popolnoma osredotočeni na dosego cilja – posneti album, vreden zapuščine Soundgarden.

Svojo dolgo odsotnost s scene ugotovijo že v startu, ko album odpre močan riff, ta pa se sprevrže v fino ritmično brijačino, ki jo v refrenu začini še vedno mogočno grlo Chrisa Cornella z vzklikom Been Away Too Long. Hudo! Ne morem se znebiti občutka, da so z aranžmaji in produkcijo poskusili ujeti neoprijemljivega duha albumov Badmotorfinger in Superunknown. Sledi genialna, na rahli funky podlagi odigrana Non-State Actor, kjer briljirata Kim Thayil na kitarskemu delu in Chris Cornell na vokalu. Ta na plošči zveni sicer starejše in zrelejše, v frekvenčnem delu pa mu še vedno ni kaj očitati. Je v izvrstni formi. V posameznih delih pesmi slišimo tudi sramežljive zvoke hammond orgel. By Crooked Steps odpirata čvrst ponavljajoči riff in mogočna ritem sekcija, ki z značilnimi brejki skrbi za notranjo dinamiko skladbe.

Krasna, psihadelična A Thousand days odpira počasnejši del plošče. V njej na kitari lepo plete Kim Thayil, ki znova dokazuje, da je kitarist z izjemno visokim IQ-jem in še vedno nagnjen k nenavadnim rešitvam. Sledi Blood On The Valey Floor, na počasnemu riffu in finemu grooveu sloneč komad. Sledi povprečna pol-balada Bones of Birds, ki iz spomina prikliče Black Hole Sun, vendar brez podobnega hitovskega potenciala. Tudi pesem Taree, ki jo je spisal Ben Sheperd, je na tej poti. Drugi del plošče bolj ali manj ostaja v dinamiki srednjega ali počasnejšega tempa, celoten album, na katerem se je znašlo 13 pesmi v skupni dolžini 50 minut, pa zaključi še en primer heavy psihedelije na Soundgarden način, komad Rowing.

Plošča lepo teče in nima bistvenih praznih tekov, je pa res, da ji je treba nameniti kar nekaj pozornosti. Predvsem pa jo je treba poslušati naglas. Za produkcijo zvoka je poskrbel kar bend sam, deloma pa jim je pomagal Adam Kasper, producent iz Seattla, ki je svojo studijsko kilometrino nabijal z Mudhoney, Nirvano in drugimi. Predvsem bi izpostavil njegovo delo na albumu Songs for the Deaf, kalifornijskih Queens of the Stone Age.



King Animal predstavlja delo zrelih glasbenikov z možgani. Enostavno se zavedajo da sodijo skupaj in so fokusirani na skupen cilj. To pa je narediti dostojno ploščo, na katero bodo ponosni sami in seveda njihovi stari in novi fani. Kar se avtorja tega spisa tiče, jim je to tudi uspelo.