Space Afrika: Honest Labour

Recenzija izdelka
4. 9. 2021 - 19.00

Dais Records, 2021

Vzorčenje je dvorezen meč. Sprva se nam lahko zazdi, da gre za popolnoma lažnivo ustvarjanje glasbe, sploh ob glasbenem izdelku, pri katerem uporablja avtor izključno že obstoječ material in iz njega kreira novo stvaritev. Logičen razmislek lahko tukaj zazna napačno ravnanje, če ne celo plagiatorstvo. Po drugi strani je lahko izdelek zgrajen tako dobro, da neha biti podoben vzorcem samim, temveč postane popolnoma izvirno delo. Tako nastalo novo delo pa kaže umetnikovo sposobnost kolažiranja in izdelovanja novega iz starega. To na primer izkazuje začetnik žanra plunderfonike John Oswald ali pa album Since I Left You skupine The Avalanches.  

A zvočna predelava in reciklaža se lahko zgodita po navidezno lažji poti, denimo s spreminjanjem vzorcev v naefektirane zanke, ki so – čeprav zelo mikavne in zmožne poslušalcu pričarati globoko vzdušje – še vedno le zanke. Ne sliši se, kot da se je avtor grozno namučil in porabil vso kreativno energijo, da bi jih ustvaril. A vseeno se nas dotaknejo, kar je po nekaterih načelih najplemenitejša vrlina umetnosti. 

Manchestrski elektronski duo Space Afrika, ki ga sestavljata Joshua Reid in Joshua Inyang, z novim albumom Honest Labour preiskuje prav tovrsten ekstrem vzorčenja in grajenja glasbe iz ponovno uporabljenih posnetkov. Producenta, po prvih dveh kratkometražnih izdajah bolj poznana kot ustvarjalca minimalističnega dub techna, sta se začela z daljšima novejšima izdajama bolj posvečati dubu in njegovim ambientalnim odvodom. Z albumom Somewhere Decent to Live začneta delati downtempo kolaže in vleči ambientalne vsadke v dolžine odmeva, z lanskim hybtwibt? pa sta se podala v produciranje glasbe iz terenskih in najdenih posnetkov. 

Rezultat tega je bil razčlenjen zvok, ki ga povezujeta le odmev efektov in za njim skrita pripoved o zatiranju temnopoltega prebivalstva po svetu. Preobrazbe dela in glasbe Space Afrika pa ni bilo mogoče spremljati samo na albumih, ampak tudi v času njune 6-letni DJ-rezidence pri britanskem radiu NTS, ko sta se v setih odmikala od dub techna ter bolj približevala zvočnemu kolažiranju in manipulaciji zvoka. Njuna letošnja izdaja Honest Labour pa predstavlja do zdaj najbolj dovršeno verzijo njune vizije. 

Inyang in Reid se z 19-imi komadi spuščata v dolge atmosferske doživljaje. Kompozicij, ki jih gradita, ne usmerjata po nobenih standardih zahodne tradicije popularne glasbe. Ogneta se linearnemu napredku znotraj komadov, pri čemer se ti največkrat ne razvijejo v nek crescendo ali refren – elementi se le zamenjajo in glasba teče dalje. Večkrat pa se spremembe sploh ne zgodijo in je ves komad le ogromna zanka, ki se dozdevno vrti v nedogled. To postavlja vprašanje o umetniški vrednosti takšnih del, a kaj hitro nam bo tudi jasno, da se v tem skriva tisto nekaj več, kar je dvojec razvijal že leta pred tem albumom, in da je z Honest Labour nastopil nekakšen vrhunec, sinergija njunih vplivov, kreativnih sposobnosti, umetniških ambicij in idej.  

Na albumu je dvojec Space Afrika sposobnost produkcijske domiselnosti in dovršenosti zamenjal za zvočno senzibilnost. Zazankanih komadov ne vleče predolgo, ti po večini pridejo komaj čez oznako dveh minut. Tako Honest Labour s hitrejšo menjavo skladb pridobi inercijo, čeprav zelo trdo in preskakujočo. Namesto da bi komade gradila na miniaturnih produkcijskih spremembah elementov in podobnem, dasta zvoku mesto in čas, da se razvije. Ta je podarjen tudi poslušalcu, kot prostor, v katerem zvok zadiha in dovolj potrpežljivega poslušalca tudi prevzame. Prav tako ne hitita in se hkrati ne obirata, zanke se v svojem ritmu vrstijo ena za drugo – ko ena odzveni in izgubi svojo moč, jo hitro zamenja druga ali pa se komad konča. Vse pa je postavljeno pred temo tišine, ki album nekajkrat pusti brez zvoka ter v poslušalcu vzbudi strah pred čakanjem in nerazrešeno tenzijo ali pa melanholičen mir.

Poetičnost glasbe večkrat povzdignejo tudi gostje, izmed katerimi izstopata britanski reper Blackhaine s trpečimi verzi in ameriški eksperimentalni folk izvajalec LA Timpa. Z njimi ustvarita globoke atmosferske impresije, ki se odmaknejo od njunih prejšnjih vplivov in pokažejo njuno pravo glasbeno sposobnost.

Reidova selitev v Berlin in slabšanje epidemioloških razmer v Evropi sta komadom vdihnila introspekcijsko globino. Reid in Inyang sta se obrnila v svoje okolje ter navdih črpala iz porušenih sivih stavb in duševno izpraznjenih Manchestra in Berlina. S tem sta odkrivala poetičnost zvokov in zasanjanost današnjega časa ter s Honest Labour ustvarila nekaj nujno svojega, zvezanega v prostor in čas, v katerih bivata. Predstavita svojo vizijo duha časa in se ustoličita kot polnomočna zvočna umetnika.  

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness