Spark Master Tape: SEVEN SEKKONDS OF SILENCE

samozaložba, 2018

Tokratna Tolpa ponuja vrnitev Spark Masterja Tapa, raperja, ki si karierno pot utira od leta 2012 oziroma od svojega prvenca Syrup Splash. Nihče zares ne ve, kdo Spark Master Tape je, fant se namreč skrbno trudi, da njegova identiteta ostaja skrita. Anonimnost vzdržuje tako, da se pred mikrofonom pojavlja izključno z glasom, ki je umetno znižan za nekaj poltonov. Seveda ta vokalna značilnost poleg skrbi za anonimnost opravlja vlogo posebnega aduta Sparkovega zvoka. Zvoka, za katerim stojita prav tako skrivnostni producent Paper Platoon in istoimenski kolektiv. To zvočnost bi lahko opisali kot posebno mešanico 808-ov in kvalitetne gostobesednosti. Njegovi teksti kljub trapovskim podlagam zavračajo primitivne besedilne forme, ki naj bi pregovorno pripadale dotičnemu hip-hopovskemu odvodu in v tem smislu njegove domislice doživljajo tudi pritrditev kritiške sfere.

Po nekajletni pavzi se je Spark Master Tape v letih 2016 in 2017 vrnil z dvema novima tejpoma, v današnji Tolpi pa predstavljamo njegov najnovejši izdelek, ki nosi ime Seven Sekkonds of Silence in je v samozaložbi izšel 4. februarja letos.

Paper Platoon je za tokratni album pripravil zajebano mešanico podlag. Spark Master Tape že tradicionalno velja za človeka, ki v svoj kozarec meša raznorazne vplive in jih dodaja trapu, povrhu pa trenutni splošni produkcijski zanos teži k hibridizaciji vplivov, zvokov in širokih žanrskih vključevanj v ustvarjanje podlag, tem trendom pa se pridružuje tudi podlaganje na tokratnem albumu. V nekaj prvih komadih tako slišimo vse od duba in drum 'n' bassa, na katerem Spark razfuka, do soulovsko vzorčeno gnanega 808-ta, mešanega s distorzirano kitaro. Če izvzamemo njegovo že pregovorno kvaliteto trapanja, pa Spark Master Tape najbolj sveže sovpada s funkoidnimi počasnelami, kot sta Blassta ter Game Plan, s šamaranjem na majku in po basovskih strunah. Enostavno funky.

Motivi in nivoji spitanja, s katerimi se Spark Master Tape spopada na tej izdaji, niso preveč drugačni od njegovih preteklih, ustaljenih fokusov. Pljuva kot jet-ski, strelja kot Messi. Emsije pojé za zajtrk, ob tem pa stresa prigode o glasbeni industriji in njenem prevzemu, rekreativnem drogiranju, pištolah in njihovi uporabi, mizoginističnih opazkah, hejtu do fejk bitches in ljubezni do keša. Pa vendarle, Spark Master Tape ni vaš tipični uličar, ima svoj edge, ki afirmira njegovo kredibilnost – Spark je real.

Ko po desetih komadih iz predvajalnika vzamemo prvi cede albuma in vanj vstavimo drugega, nam Spark Master Tape ter Paper Platoon pokažeta, da še kako spremljata trende, ki jih ustvarja trenutna hip-hop in širša produkcija, hkrati pa se ne ozirata na kritike, ki letijo v smeri, v katere se industrija odpravlja v današnjem momentu. Od vzdušij prve polovice se premaknemo v bolj razgibane, celo popoidne vode z enostavnimi linijami, spevnimi verzi in refreni, ki jih servira še en Sparkov pajdaš, Flmmboiint Frdii, in enostavno bengajočimi, a še vedno raznolikimi instrumentali – Paper Platoon v določenih komadih v tok ene kompozicije ufura tudi po nekaj različnih beat-switchev. Spark Master Tape tudi te bite z lahkoto spravi v svoj žep, z momenti tišine in drugih načinov ustvarjanja napetosti pa komaj čakamo njegove besedne rafale preko zanimivih momentov poigravanja s sampli in instrumentalnimi vložki.

Spark Master Tape dokazuje, da ve, da ima renome, ve, da ima skil, ve, da ima svobodo. Boli ga kurac za vrelo kri ob melodiki in komercialnejših nastavkih v drugi polovici albuma in neumno bi bilo predpostavljati, da zaradi omenjenih značilnosti tega albuma išče novo, pop publiko. V glasbi je vendarle kot v vsaki obliki umetnosti treba pokazati odprtost in dovzetnost za svet okoli sebe. Seven Sekkonds of Silence benga ko svinja, gre na trdo in sledi trendom. V vseh fazah albuma se lahko ujamemo v fleksanje ali pa izvedemo telovadbo za vrat na izjemnih, raznolikih podlagah, medtem ko nas Spark Master Tape s svojim downpitchem bombardira z življenjskimi resnicami nekega anonimusa. Morda bodo nekateri pravovernejši fani razočarani nad določenimi smermi, ki jih tokrat ubira Spark, edini recenzentov očitek pa bi lahko bil nekoherenca albuma, skoraj vsak komad je namreč zgodba zase in plošči tako umanjka rdeča nit. Morda pa je ravno to sporočilo?