Saddle Creek, 2021

Določenim izkušnjam gre pripisati velik vpliv ali celo transformativno moč, čeravno jasne logične razlage za to ne moremo podati. Zgodi se padec pod vpliv nečesa, kar nima prav zares smisla ali kar nas na neki globlji ravni morda celo plaši ali odbija ... Nekaj podobnega bi vsaj do neke mere lahko trdili za poslušalsko izkušnjo albuma ENTERTAINMENT, DEATH filadelfijske zasedbe Spirit of the Beehive, ki se ji posvečamo v današnjem osrednjem recenzentskem terminu. 

S svojo prvo izdajo pri založbi Saddle Creek se trio sicer predstavlja že s četrtim albumom od začetkov sodelovanja v letu 2014, pri tem pa stopnjuje svojevrstno, domala nostalgično in obenem izvenčasno stilsko kombinatoriko vedno bolj popularnega tipa. Svobodno prepuščanje iracionalnim, nezavednim tokovom naključnega nizanja asociacij ter napletanja nepovezanih struktur je več kot očitno srčika ustvarjalnega mehanizma Spirit of the Beehive. Zasedba si v spustih v indie, dreampop, eksperimentalni rock, noise, lo-fi in še kaj namerno prizadeva ustvarjati vtis kaotičnosti in nepovezanosti v skladbah, ki vse prej kot na premišljeno ubrane preplete spominjajo na zvočne kolaže.   

Zvočna slika albuma ENTERTAINMENT, DEATH se v svoji naključnosti in nelinearnosti prej kakor logike narativnega loka drži logike sanj. Med poslušanjem nas zanaša, naplavlja in vsrkava na stalno nova, nepredvidena območja, pri čemer je njihove medsebojne povezave nemogoče razbrati. To dobro ilustrira že uvodni komad ENTERTAINMENT, ko iz začetne nojzerske hiper-zmešnjave zvokov in tekstur poslušalca abruptno izpljune v sanjav kitarski ambiental in od tam splava v nekakšen malodušen indie, po katerem brez večjih preskokov plujemo do konca skladbe. Sledeča THERE’S NOTHING YOU CAN’T DO je sicer precej enovita in spevna goth rock skladba, dokler vanjo ne posežejo agresivni kriki, WRONG CIRCLE pa jih kot (pre)močan narkotik nasledi z blago zvenečim chillwaveom. 

Spirit of the Beehive ustvarja zaradi takšnih konkretnih preskokov in dolžine skladb, ki po večini ne presegajo treh minut, občutek stalnega bežanja, nestanovitnosti. Glasba zveni, kot da skupina nima dobro izdelanega jaza in je še vedno v iskanju svoje prepoznavnosti, pa vendar se v vsem svojem kakofoničnem kaosu zelo dobro znajde in na nek ne povsem jasno opredeljiv način zleze pod kožo. Bolj kakor s skladbopisjem, ki pogosto deluje postano in neizrazno, če za primer vzamemo samo razvlečen komad GIVE UP YOUR LIFE, band obvladuje manipuliranje z atmosferami in plastenje zvočnih tkiv, kar se kaže predvsem na mikro nivoju produkcije. 

Kaj v samozavestni caps lock sopostavitvi ENTERTAINMENT, DEATH pomeni v svetu Spirit of the Beehive? Tako kot v glasbi sami se tudi v besedilih zasedba orientira po načelu toka zavesti, zato je kakršna koli interpretacija seveda zgolj špekulacija. Iz albuma se kot potencialni izlušček ponudita zasedbina sočasna fascinacija in odpor do potrošniške kulture, natančneje zabavne industrije, katere so-ustvarjalci so nenazadnje tudi sami. Kakor da bi na nek način sledila imaginariju prezgodaj preminulega ameriškega pisatelja Davida Fosterja Wallacea, si je zasedba našla mesto, s katerega ustvarja v razmerju do družbe. V njo je ravno prav vpeta in od nje ravno prav distancirana z glasbo, ki je v pravi meri odbijajoča in privlačna, njihov koncept ‘zabave’ pa zavoljo lastne načelnosti ostaja navzet z mero zdravega brezupa in zavedanjem o minljivosti.  

Spirit of the Beehive z aktualnim albumom postrežejo s shizofrenim sosledjem sešitih fragmentov, vznemirjujoče porajajočih se v trenutku poslušanja, ki se v spominu razpustijo v nabor naključnih izsekov, ki jim težko določimo rdečo nit. Svojevrstnih inovacij jim vsekakor ne gre zanikati, četudi brez pravih odrešitev in s stalnim preskakovanjem rušijo sproti zgrajene potenciale posameznih delov skladb. Morda pa je odlika banda ravno v tem, kako dobro poustvarjajo begajoč, neprizemljen občutek hiper-fragmentirane pozornosti današnjega časa, ki se nam na neki ravni navkljub svoji konfuznosti skristalizira kot najbolj neposreden in avtomatičen.