rx:tx / Big Nose Entertainment, 2018

Recenzent tokratne Tolpe bumov priznava, da je za obsežnost vpliva dela današnjega avtorja izvedel ob izidu danes obravnavane stvaritve The Splinta Experience. Morda zato, ker je mariborski DJ Splinta podobno kot slavni mojster iz Ninja želv svoje znanje potiho, podzemno prelagal na tiste, ki so potem priplavali na površje in opolnomočili danes pregovorno močno štajersko hiphop in beats skupnost. Splinta, s pravim imenom Aleš Bedrač, na slovenski sceni namreč slovi kot mojster gramofonov, tehnik rolanja in scratchanja ter poleg njihovega rednega prakticiranja na odrih mariborskih hiphop partijev opravlja tudi mentorsko vlogo, v kateri dolgoletni rezident mariborske Gramofonoteke in doktor na delavnicah Scratch Klinike svoje znanje predaja na mariborske glave, željne didžejskih veščin.

Didžejanje, eden izmed štirih stebrov hiphop kulture in - roko na srce - tudi njen temeljni kamen, je v žanru prisotno od njegovega samega začetka in je v okolju hiphop zabav in koncertov še danes njegov nepogrešljivi člen. Tok hiphopovske zgodovine pa je didžeja v osemdesetih potisnil nekoliko v ozadje in zaradi tehnoloških prednosti pri ustvarjanju repetitivnih bitov na piedestal poleg emsija postavil producenta. In ravno zaradi tehnološkega napredka se je v devetdesetih lahko zgodila naslednja didžejska minirevolucija - didžej oziroma scratcher je svoj gramofon postavil v vlogo inštrumenta, sebe pa v vlogo DIY producenta, v kateri lahko svoje manipulacije, kombinacije in variacije različnih brejksov, scratchev ter drugih elementov, vtisnjenih na vinil, sestavi v lastno kompozicijo. In v to vlogo se postavlja Splinta. Ustvaril je EP devetih beatov The Splinta Experience, ki ga poslušamo v današnji Tolpi bumov.

Po uvodnih odstavkih se torej zaključki vlečejo kar sami - imamo mojstra, mojster ima voljo do ustvarjanja, ima pogoje za ustvarjanje, ergo - mojster ustvari album. In pri Splinti gre resnično za ustvarjanje od spodaj navzgor ali bolje od golega naprej. The Splinta Experience je doživetje, zgrajeno zgolj z gramofoni, looperjem in minimalističnim sintetizatorjem zvoka ter nekaj efekti. Splinta si ritmične elemente izposoja iz različnih komadov, ki jih prek gramofona odscratcha in pošlje v zanko, z nasnemavanjem pa zgradi ritmičen loop, ki ga nato uporablja za bazo. Nato na enak način, z dodajanjem plasti, zgradi druge elemente končnega izdelka. Plata se začne z Master Magician, kjer Splinta zgolj nakaže svoje veščine in s kidkoalovsko zascratchanim saksofonom zareže skozi zrak, ki ga nato umiri lowtempovsko naswingani Open Eyes. Na prvi polovici albuma slišimo večinoma naswingane, počasne beatovske tripiče, ki gredo z roko v roki s še enim pomembnim elementom albuma. Pri vrsti produkcije, ki se je avtor loteva, gre v veliki meri za »ročno samplanje« in Splinta tu sledi eni svojih ljubezni - jazzu. Oglašajo se različne brass sekcije, pentatonične lestvice, podlaganje s klavirskimi jazzovskimi akordi in posledično ustvarjajo pridušeno atmosfero za trenutke oddiha ter stapljanja z okolico in sediščem, kot je na primer detroitsko zveneči Funky Soul.

O tehničnih predispozicijah avtorja seveda ni nobenega dvoma, vsak komad postreže vsaj s kratkimi izseki tistega sladkega zvoka scratcha, ki je vedno spot-on in vedno subtilen ... Zgodijo se momenti poigravanja, na primer v skitu J. J. ali pa z Mosom Defom v komadu Fat Booty Pants, a Splinta se ne spušča v dolge ekshibicije svojega nespornega obvladovanja omenjene DJ-tehnike in scratche raje prihrani za že omenjene sladkorčke, s katerimi bogati zvočno sliko, ki je kljub okleščeni produkcijski podobi dovolj široka in suho zveni le v redkih momentih. Basiranja je dovolj, samplov, ki bogatijo sredino spektra, prav tako, z različnimi filtriranimi, narezanimi visokofrekvenčnimi elementi pa Splinta spretno polni celoto zvočne krajine. V drugi polovici albuma gre Splinta v svojem bitovskem izrazu na izlet v še eno izmed svojih ljubezni - zvok dubovskih odvodov. Komada Lion in A.I. predstavljata skoraj pravi dubovsko-bitniški pošasti, zlasti sklepni A.I., ki naj bi bil tudi napoved projektov, ki še čakajo na svoj trenutek v diskografiji mojstra Splinte. In to bo osrednje vprašanje te recenzije. Zakaj opus DJ-a Splinte ne bi bil veliko obsežnejši? Pri rx:tx in Big Nose je izšla huda bitniška stvar, sedempalčni vinil je zunaj in zveni dobro, zveni spretno, zveni izdelano, mojstrsko. Mojster je prikazal svoje skillze, a eno je gotovo - We want more! Much more!