SQUAREPUSHER: Ufabulum

Warp, 2012

Zadnjih deset let je za žanrsko neobremenjeno, avtorsko elektronsko glasbo, ki ni vezana le na plesišča, minilo brez kakšnih večjih pretresov. Resda je na površje priložnostno naplavilo kakšnega zvezdniškega producenta tipa Clark, pa številne elektronske križance in ne nazadnje je avtorstvo skozi raznotere izpeljanke z velikimi koraki vstopilo tudi v polje dubstepa, techna ter še kakšne klubske plesne glasbe. Toda v tisti arhetipski, žanrsko neobremenjeni elektroniki so najzanimivejše smernice še vedno narekovali ustvarjalci, ki so to ne nujno na klubski kontekst vezano izraznost postavili na noge že v devetdesetih. Največja koncentracija tovrstne glasbe se je v zadnjih letih bržkone nabrala okoli berlinske založbe Raster-Noton, nove razburljive albume pa je v rednih presledkih še naprej objavljal obmanchestrski dvojec Autechre. Diskografsko zelo dejaven je bil tudi njun sodobnik Tom Jenkinson alias Squarepusher, je pa hkrati res, da je zadnje desetletje zanj minilo predvsem v raziskovanju potenciala bas kitare, pa naj bo to znotraj ali zunaj elektronskega konteksta. No, ko je enkrat v marcu napovedal svoj novi album, je Jenkinson oznanil, da bas postavlja v kot in se vrača k bolj zvočno puristični, sintetični elektroniki. Da misli zelo resno, sta napovedala že prva singla, sedaj ko je luč dneva ugledal še album, pa njegova napoved ne bi mogla biti bolj na mestu. Zdi se, da je 'Ufabulum' po njegovi Go Plastic ter Aphex Twinovi 'Drukqs' izpred dobrih desetih let plošča, ki postavlja nov mejnik v elektronski glasbi, v devetdesetih znani pod imenom IDM.

Jenkinsonovo približno desetletno obdobje bolj intenzivnega ustvarjanja z električnim basom seveda ni že samo po sebi nujno nekaj slabega. Pohvale za njegovo mojstrsko obvladovanje strun in zanimive domislice so deževale z vseh strani, od poznavalcev jazza, rocka in popa, ne nazadnje pa je bil bas njegova prednost že sredi devetdesetih, ko je z velikimi koraki vstopil v svet stilsko neobremenjene elektronske glasbe. Toda med njegovimi najtesnejšimi privrženci je bila vendarle večina tistih, ki so nestrpno pričakovali njegovo vrnitev k bolj sintetičnim koreninam, in z albumom 'Ufabulum' so to vrnitev dočakali v najlepši podobi. Električnega basa je ostalo le za vzorec, še to le v skladbi ali dveh, za kateri se zdi, da sta pravzaprav predrugačeni različici skladb s kakšnega od njegovih recentnih albumov, dogajanje pa ponovno kroji tista prepoznavna Squarepusherjeva kombinacija osupljive sintetične melodike in frenetične elektronske ritmike. Sorodnost z estetiko njegovega albuma 'Go Plastic', s katerim je skzpaj z Aphex Twinovim 'Drukqs' pred desetimi leti postavil vrhunec elektronskega posebništva, je sicer očitna, kljub temu pa plošče 'Ufabulum' ne moremo odpraviti s kakšnim predznakom derivata. Čeprav se je že takrat zdelo, da je Jenkinson elektronski delikatizem izbrusil v perfekcijo, nov album, verjetno tudi skozi produkcijske domislice dubstepa in njegovih izpeljank, zaživi v skoraj povsem novi in še bolj razburljivi podobi.

Squarepusherja od njegovih mlajših, bolj trendovsko navdihnjenih kolegov že na prvi posluh loči tisti starošolski IDM-erski občutek za komponiranje. Za razliko od modne nekajminutne forme, ki ponavadi ne ponudi dovolj prostora niti za resnejšo izpeljavo posamezne ideje, Jenkinson stavi na klasične, daljše kompozicije, v katerih si raznotere domislice sledijo z vrtoglavo hitrostjo. Posledično se zato priložnostno pojavi celo občutek ekshibicionizma, saj se zdi, da za Jenkinsona preprosto ne veljajo nobene produkcijske in kreativne restrikcije, s katerimi se srečujejo njegovi kolegi. Pa gre kljub temu za mnogo več kot goli ekshibicionizem. Vsak najmanjši detajl je skrbno in premišljeno vpet v kompozicijsko celoto, zato večina skladb v ušesih obstane že po prvem poslušanju. Za skladbe '4001', 'Drax 2' in 'Dark Steering' bi lahko celo zapisali, da že sedaj kažejo potencial najbolj markantnih elektronskih klasik. Frenetična, pogosto na rob kaotičnosti pripeljana ritmična povrtavanja bodo za povprečnega poslušalca sicer verjetno precej zahteven zalogaj, toda na drugi strani lažje poslušljivo oporo ponudi Jenkinsonova krhka, subtilna in naravnost čudovita melodika. Bržkone ne gre pričakovati, da si bo Squarepusher s ploščo 'Ufabulum' razširil svojo fenovsko bazo, niti novih skladb ne bomo srečevali na pop chartih. Toda v kontekstu neobremenjene elektronske glasbe, razpete med klubom in dnevno sobo, album 'Ufabulum' brez senčice dvoma sodi med najzanimivejše dosežke zadnjih dvajsetih let.