Warp Records, 2021

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili še eni plati iz vrste mladih, obetavnih, pretežno angleških ter irskih zasedb, ki skušajo popeljati kitarsko glasbo izven okvirov postpunka v deželo novih idej ter neraziskanih zvočnih polj. Zasedba Squid, nastala v letu 2017, je nase prvič zares opozorila dobri dve leti pozneje z izdajo EP-ja Town Centre, ki ga je zaznamoval že dodobra izoblikovan lasten zvok, obenem pa se zasedba ni skrivala pred vplivi, iz katerih so črpali navdih. Že takrat smo lahko bili priča dronovskim razpotegnjenim elektronskim zvokom, odetim z jazzovskimi ornamenti, pa tudi energičnim ritmom, razgibanim zvokom kitare in govorjenemu petju, torej tako stalnicam postpunkovskega zvočnega okvira kot tudi krautrockovski hipnotičnosti, pridobljeni z ritmično repetitivnostjo in hkratno neoprijemljivostjo zvočne naracije.

Z debitantskim dolgometražcem Bright Green Field zasedba v okviru Warp Records predstavlja izdelek, ki se zvočno sicer nahaja v enakem miselnem prostoru kot že omenjeni EP, vendar so tokrat Squid napravili še dodaten korak proti kompleksnejšim kompozicijam, s še bolj nepričakovanimi tranzicijami v skladbah ter bolj razgibano instrumentacijo in razširjeno zvočnostjo. Po hladnem uvodu Resolution Square, ki v nas vsadi občutek nemira in negotovosti, nas nato prva skladba G.S.K. nenadoma vrže pred nalezljiv krautrockovski beat, ki ga obkrožajo mehki sinti, živahne funky kitare in zlobna jazzovska trobila. S tem komadom nam bend v kratkih treh minutah zariše nekakšno osnovno pot, po kateri se bomo skupaj z njimi odpravili v naslednjih 50 minut, ob tem pa ne izda preveč, kar v nas vzbudi tendenco po nadaljnjem poslušanju. 

Zatem sledi skladba Narrator, ki je prav mogoče tudi najboljši izdelek v celotni zbirki današnjega večera. S plesnim punkovskim ritmom, gibčno basovsko linijo, domiselnimi kitarskimi vložki in teatralno absurdnim vokalom na začetku spomni na Talking Heads, nežni in na momente šepetajoči glas, prav tako pa uravnovešeno govorjeno petje Marthe Skye Murphy, mlade gostujoče pevke iz južnega Londona, pa ustvarita dobro antitezo agresivnemu glasu pevca in tudi bobnarja Ollieja Judgea. Največja posebnost komada Narrator pa se skriva v samem poteku skladbe, katere živahni prvi del se skoraj neopazno prelevi v odsek, v kateremOllie neumorno ponavlja mantro "I'll play mine", pri čemer gre pravzaprav za štiriminutni crescendo, vsak inštrument in oba vokala pa počasi postajajo vse bolj manični, dokler se skladba ne razgradi v kaotičen elektronski noise, pred nami pa je že nov komad z novim presenečenjem. 

Takšnih nepričakovanih, na videz spontanih, a – precej očitno – zelo premišljenih momentov je na tem albumu precej in kažejo na zasedbino zrelost v umetniškem ustvarjanju, kljub temu da gre za njihov prvi LP; posledično se lahko samo sprašujemo, kaj od zasedbe pričakovati v prihodnje. Še en nenavaden potek skladbe lahko zasledimo tudi v Boy Racers, ki se iz precej klasično zvenečega postpunkovskega hita nenadoma prelevi v sprva bolj tiho, mehko zvenečo sintovsko linijo, katere barva in glasnost se spremenita, intenziteta pa poveča, s čimer se skladba tudi zaključi.

Eden bolj zapomnljivih trenutkov na Bright Green Field je tudi komad Documentary Filmmaking, ki se prične z elektronskim pristopom v kombinaciji s trobili, pri čemer se na določeni točki pričneš spraševati, ali poslušaš pravo trobento ali zgolj elektronski približek ali pa nekakšno mešanico obojega. Zatem se skladba nenadoma prične upočasnjevati, in ko se že skoraj povsem ustavi, se tempo ponovno naraste in preseže prvotni tempo, pevec pa si vzame še eno priložnost za maničnost. Vse to se na koncu dogodi le zato, da se tempo ponovno upočasni, dokler ne ostane slišen samo še ambientalni fragment skladbe. 

Čeprav se je v relativno kratkem času pojavilo kar precejšnje število zasedb, ki sledijo podobnim zvočnim tendencam - Black Country, New Road, Shame, Protomartyr, Fountaines D.C., black midi in IDLES so le nekatere izmed njih - so Squid gotovo med najkreativnejšimi in zabavnejšimi, saj so lahko v roke vzeli vplive iz sicer že precej dolge in izrabljene zgodovine postpunka, pa tudi krautrocka, new vawa ter postrocka, in ustvarili zvok, ki ne zveni zgolj kot kopija že zdavnaj izrečenega. S prvim albumom so si Squid tako dobro začrtali pot proti glasbenemu jeziku, ki ga soustvarjajo skupaj z vedno večjim številom mladih zasedb, ki jih zaznamujeta kompleksnejša kompozicija, zasidrana v svobodnejših oblikovnih vzorcih, in vsebina, ki se giblje nekje med nejasno postapokaliptično družbeno kritiko, izpovednim in tudi čistim absurdom.