Wasser Bassin, 2013

V nedeljski Tolpi bumov tokrat poslušamo svežo izdajo mlade in vedno bolj aktivne portugalske trobentačice Susane Santos Silva ter tolkalca Jorgeja Queijota. Na plošči »Songs from my backyard« sicer poprimeta še za flavte, različna tolkala, pri dveh skladbah pa se jima pridruži še Manuel dos Reins z elektronskim manipuliranjem in generiranjem zvoka. V preteklih letih smo imeli Silvo priložnost nekajkrat slišati tudi pri nas, predvsem znotraj Ljubljanskega Jazz Festivala in cikla Cankarjevi Torki. Tekom teh gostovanj pa je pokazala, da jo zanimajo tako sodobni jazzovski mainstream kot tudi bolj odprte improvizirane forme oziroma prehajanje med temi postajami. 

Že naslov »Songs From My Backyard« napeljuje na nekakšno intimno dnevniškost, po prisluhu pa se vtis impresionističnega popisovanja epizod le še ojača. Album namreč sestavlja trinajst kosov s pomenljivimi in opisnimi naslovi, nekakšna fragmentarnost, tematska osvetlitev zvočno-spominskih prizorov pa v celoti zaznamuje tudi pristop sodelujočih. 

Vsekakor je že na prvi posluh očitno, da imamo opraviti z jazzovsko veščimi inštrumentalisti, ki se podajajo v raziskujoče vode svobodnega improviziranja, predvsem pa v raziskavo zvočnih potencialov lastnih orodij. Pri tem hote ali nehote izstopa ravno Silva, ki demonstrira res širok spekter tega, čemur že dolgo ustaljeno pravimo »razširjene tehnike«. Odlikujejo jo čist in definiran zvok ter kontrola in natančnost. Vendar je tudi izbira izraza »demonstrirati« hotena, saj slišano dostikrat zveni ravno tako. Seveda slišimo vsa škrebljanja, pokanja, škripanja, dromljanja in ostale zvočne prvine, ki jih iz eksperimentalnih in improviziranih godb dobro poznamo, nemara po neki izkrivljeni logiki celo pričakujemo. A vse skupaj še prehitro izpade kot nekakšen katalog tega, kar je mogoče početi s trobento in tolkali. Še posebej tega, kaj vse lahko počne sodobni jazzovsko izobražen glasbenik, ki kljub konvencionalni inštrumentalni virtuoznosti nima zaprtih ušes za zvočno raziskovanje. Pri čemer, vsaj za tega avtorja, umanjka vsakršna sled kake večje globine ali močne intence. Del tega lahko beremo tudi v na momente banalno opisnih naslovih skladb. Resnici na ljubo je tak vtis name naredila Silva tudi v živo. Vse je sicer na svojem mestu, ampak ta »visoka izobraženost«, kot je zapisano nekje v njeni biografiji, lahko s seboj nosi tudi ne toliko dobrodošle priokuse. Morda bi temu lahko rekli tudi pristop »zato, ker lahko«.

Seveda je to tudi stvar gledišča, saj si zlahka zamislim pozicijo, po kateri je taka virtuozno podkovana muzikalna gibkost občudovanja vredna. V trinajstih skladbah lahko slišimo konfiguracije, ki segajo od afro-brazilskih tolkalskih vzorcev Jorgeja Queijota in Silvinih trobentarskih vzklikov v stilu kakega Lesterja Bowieja do hropeče dromljajočih kosov in minimalistično pointilističnih slikarij. Pri tem se tovrstna kapriciozna eklektika še vedno ne zdi utemeljena dlje od nekakšnega dnevniškega subjektivizma. In zato celota izpade prej plitko kot ne.

       

Zasedbi SSS-Q in gostu tako na plošči »Stories from my backyard« uspe nekaj zanimivega, na neki čuden način celo fascinantnega. In to je, da, pogojno rečeno, kar radikalen nabor zvočnih gest, ki se nikakor ne ustavi pri najbolj očitnem, nevtralizira na raven lahkotnega in niti ne tako zanimivega pripovedništva.