Northern Spy, 2020

Kar nekaj desetletij in odličnih glasbenic nas je moralo prehiteti, preden je trobenta v rokah žensk postala nekaj vsakdanjega. Kot najmanjše trobilo je od te plehnate družine instrumentov zgodovinsko morda veljala za še najprimernejše trobilo za dekleta, pa vendar se jih je menda bolj spodobilo posesti za klavir ali jih navdušiti za violino in prečno flavto. Enak vzorec lahko še danes opazimo na številnih glasbeno-izobraževalnih ustanovah, čeprav sta se že v 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja na takšne nesmisle požvižgali trobentačici Valaida Snow in Dolly Jones. Sicer še zdaleč nista edini predstavnici jazz trobentačic, vendar so te kljub virtuoznosti v bližnji preteklosti veljale bolj kot ne za koncertno atrakcijo. V zadnjih desetih in več letih spremljamo novi val mladih jazz in eksperimentalnih glasbenic, ki ne le demantirajo zmoto o trobilih kot maskulinih instrumentih, temveč tudi dosegajo enako prepoznavnost kot trobentaški kolegi.

V bolj eksperimentalnih vodah velja izpostaviti Portugalko Susano Santos Silva, velik preboj je v zadnjih letih uspel precej bolj jazzovsko naravnani Jaimie Branch iz Chicaga, prav tako izstopa v Berlinu živeča Kanadčanka Lina Allemano, zaobiti ne moremo niti Britanke bahrajnskih korenin Yazz Ahmed. Avtorica albuma Supersense, newyorška Kanadčanka Steph Richards, s svojim glasbenim jezikom predstavlja nekakšno križišče stilov omenjenih sodobnic. 

Njen debitantski album Full Moon izpred treh let v navezi z J. A. Deanom je bil izrazito eksperimentalen, nadaljnji dve izdaji, Take the Neon Lights ter Supersense, ki jo obravnavamo v današnjem terminu Tolpe bumov, pa sta veliko bolj jazzersko obarvani. Richards na obeh predstavlja glasbo za kvartet v sestavi klavir, bas, bobni in seveda trobenta. Če se odločimo za rigidno in poenostavljeno žanrsko umeščanje glasbe, s poudarkom na Supersense, je glasbenico najlažje umestiti v polje modernega newyorškega jazza.

Vsi trije dosedanji avtorski albumi Stephanie Richards so poželi veliko kritiške pozornosti z navdušenjem in hajpanjem poslušalcev, kar je zelo značilno za ameriški specializirani tisk, ki vzhajajoče zvezde dodobra založi s citati, kot naročenimi za lepljenje na uvodnik svoje spletne strani. Richardsova se je kalila v zasedbah legendarnih glasbenikov, kot so saksofonisti Anthony Braxton, John Zorn in Henry Threadgill ter trobentač Taylor Ho Bynum, dodatne pozornosti pa je bila deležna zaradi sodelovanj z Yoko Ono, Loujem Reedom, Laurie Anderson, bendom Deerhoof in celo Kanyejem Westom. Pričakovano je za album Supersense, svoj najambicioznejši projekt do zdaj, ob sebi zbrala zvezdniško zasedbo. Na klavirju, pogosto prepariranem, je eden najbolj iskanih jazz pianistov ta trenutek, Jason Moran, na bobnih dolgoletni sopotnik Johna Zorna, Kenny Wollesen, na basu pa Stomu Takeishi.

Komade na albumu Supersense bi lahko v grobem razdelili na prosto improvizirane in tiste bolj začrtane, a še vedno zelo razrahljane. Pojavljajo se gruvi, baladasti motivi, kratke, skicirane melodije, hitre spremembe znotraj komadov, minimalizem, elektronika in še kaj. Zasedba odlično deluje in nedvomno upraviči svoj renome, prav vodja Steph Richards pa mnogokrat pomembno zaznamuje skupen zven z razširjenimi tehnikami, neredko presenetljivimi v relaciji z ostalimi zvoki. Za najopaznejše zvočne zasuke je seveda odgovoren pianist Jason Moran, ki po eni strani s preparacijami ali igranjem po notranjosti klavirja, po drugi strani pa z ritmično-melodičnimi vzorci ločuje med komadi, ki jih kot komade tudi dojemamo, in med tistimi, pri katerih nismo prepričani, v kolikšni meri so prosto improvizirani. 

A albumu nekaj manjka. Skladbe so raznovrstne in zvenijo sveže, vendar se ob velikanskem potencialu skupinske pred- in medigre težko otresemo občutka nedokončanosti. Izdajo sestavlja devet skladb in njeni krajši kosi - zvočno odlični in odločno zastavljeni - kar kličejo po razvoju idej znotraj trenutnega materiala. Ostaja vtis, da smo preposlušali scenosled sicer izjemnih skic, ki mu manjka zelo pomemben košček. Na tem mestu se vrnimo k naslovu albuma - Supersense, saj vsebuje senzorično izkušnjo, ki bi nas s svojo presežnostjo kar z domačega kavča še nekoliko bolj približala izkušnji živega koncerta. Na naslovnici je ob imenu vsakega komada vzorec, zapisan s posebnim črnilom, ki ga lastnik izdelka, podobno kot loterijsko srečko, podrgne in - povoha. 

Da, prav ste slišali. Ključno čutilo pri nastanku in ob poslušanju albuma je bil, je in bo voh. Med karantenskimi premisleki je Richards, po svojih besedah, ugotovila, koliko informacij in občutkov se v primerjavi z živimi koncerti izgubi na posnetkih. V sodelovanju z multimedijskim umetnikom Seanom Raspetom je istočasno z glasbo razvijala vonjave, jih zaprla v škatlice, glasbeniki pa so jih nato po navodilih med snemanjem odpirali in se nanje odzvali. Na koncu je Raspet glede na posnet material vonjave še dodelal, da so se bolje podale h glasbi in zapilile poslušalsko izkušnjo. Inventivno, novo, sveže, ni kaj. A ta ambiciozen koncept, ki nakazuje, da je zgolj vizualna dopolnitev poslušalskega doživetja že rahlo preživeta, bo poleg potenciala revolucionarne obogatitve živih koncertov, kar Richardsova mimogrede že napoveduje, v marsikomu vzbudil marsikateri dvom in vprašanje.

Nekateri bodo ta eksperiment zagotovo a priori označili za potrebo po izumljanju nečesa novega za vsako ceno, za iskanje pozornosti ali preusmerjanje le-te stran od povprečne glasbe. Ekskluziva napovedane izkušnje fizične izdaje v primerjavi z zastonj dostopno glasbo na spletu pravzaprav spominja na koncept pay to play, kar je v trenutni situaciji in vsesplošni negotovosti svetovne populacije malodane perverzno. Album bomo poslušali v celoti, z dišečimi karticami vam žal ne moremo pomagati, tako da si boste mnenje o tem, ali je to dobrodošla, revolucionarna inovacija ali zgolj še en arty bollocks, morali ustvariti sami. Mi se bomo do tega opredelili, ko bomo album tudi dobesedno povohali. Uživajte.