Matador / Domino, 2014

distribucija: Matrix Music

Leto 2014 je za ustvarjalno pot Stephena Malkmusa še posebej zanimivo, prežeto s spomini, nostalgijo, sprejetjem pa tudi odmikom in odklanjanjem. Jubilejna obletnica od izida bržčas najdostopnejše in najodmevnejše plošče indie veljakov Pavement, ki jo je tedaj sedemindvajsetletni Stephen pilil ob pomoči Brycea Goggina ter naslovil Crooked Rain, Crooked Rain, je tu, toda dvajset let pozneje je čutiti, da se Malkmus kot sila profiliran in samosvoj avtor, ki je s svojimi The Jicks v novem tisočletju nanizal že šesto studijsko ploščo, primerjav s svojim zgodnjim ustvarjalnim obdobjem ne more povsem otresti. 

Pričakovanja navdušencev so z vsakim izdelkom visoka, vsakdo v njih išče delčke pavementovske čarobnosti, ki jih je Malkmus v svojem ustvarjalnem duhu tekom nove ere kategorično zavračal na povsem enostaven način, skozi glasbo. Tudi tedaj, ko je za producentsko paličico prijel Beck in njegove progresivne izlete omejil na zvočila klasičnega indie rocka, njegove odločnosti ni mogel povsem omiliti. Če smo se tekom plošče Mirror Traffic tako še spraševali, ali je Malkmus začel s svojo vse bolj umirjeno glasbeno držo počasi zapadati v rutinskost, se je pravkar izdana plošča Wig Out at Jagbags z omenjeno bojazljivostjo po svoje poigrala ter zanetila ogenj na dveh ravneh. Album na eni strani ponovno odkriva Malkmusovo nekoliko pozabljeno zanimanje za pop glasbo, s čimer nove skladbe dobivajo jasno in konvencionalno ogrodje, stran od dolgih solističnih prebliskov, toda prav zaradi tega The Jicks zapadejo v glasbeni svet ustvarjalne sredinskosti, ki ji umanjka nekaj več ambicioznosti ali, bolje, drznosti. 

Slednje pogreva tudi občutno pestrejši zvočni inventar. Klaviature in pihala skrbijo za umirjen pridih kdaj tudi nekoliko zagroovanih skovank, s čimer se The Jicks obračajo k tradicionalnosti, nasploh pa je tokokrog skladb z redkimi prebliski v bolj doživet rockovski moment nekoliko neartikuliran, četudi znotraj njega lahko odkrijemo bržčas najmočnejše stvaritve na plošči, denimo Houston Hades ali J Smoov. S površno opazko bi tako lahko sklenili, da se je Malkmus nehal truditi. Glasbo priredil hranjenju lastnega ustvarjalnega duha povsem neodvisno od javnosti. Ne nazadnje Wig Out at Jagbags ne vnaša ničesar, česar ne bi v njegovi glasbi že tako zapazili in slišali, zaznavne segmente pa je še poenostavil. Plošča deluje kot glasbena kulisa za nedoživeto nedeljsko popoldne. Morda je s tovrstnim dejanjem še največ prostora zagotovil svoji liriki, kjer značilni ironični podton, v katerem lahko spremljamo opazke o norostih mladostnikov, banalnostih in odnosih, nadgradi tudi s presenetljivim zazrtjem v lastno osebnost ter z njo povezano nostalgičnostjo. Pa smo spet pri tej nostalgiji.