15. 1. 2026 – 18.00

Stice: Thirteen Tales of Depravity

Audio file
Vir: Naslovnica
Digital hardcore

samozaložba, 2026

 

Na albumu Thirteen Tales of Depravity je kljub njegovemu naslovu le deset kompozicij. Kaj je s tem mislil dvojec Stice, je odprto za interpretacijo slehernega poslušalca. Za vse, ki za zasedbo slišite prvič, gre za eksperimentalno-elektronski duo iz Filadelfije, ki ustvarja v isti formaciji od leta 2016. Sestavljata ga vokalistka Caroline Bennet oziroma Crab in producent Jake Lichter oziroma Jark. Ustvarjalca pa se nista vzela kar od nikoder. Prva je prej delovala v zasedbi Kiddy Pool, ki je kasneje postala Machine Girl, slednji pa je član eksperimentalnega rock tria Lunch Cult

Od prvenca The Very Best of Stice, ki je bil estetsko bližje skorajda samoparodični sceni ustvarjalcev, kot so Partiboi69 in MCR-T, sta skozi leta napredovala tako po produkcijski plati kot tudi po samem zvoku. Stice's Satyricon iz leta 2021 je nato požel precej pozitivnih kritiških odzivov in dvojec potegnil iz krogov viralnih SoundCloud čudes na zemljevid konsistentnejših, četudi ne resnejših ustvarjalcev. V primerjavi z Machine Girl imata Stice še vedno manj homogen zvok, poleg tega pa so vokali veliko bolj v ospredju, kar jima omogoča semantične reference, ki večinoma pričajo o precej pank oziroma umazanem ali messy življenjskem slogu. Caroline pravi, da Stice s svojim zvokom kljubuje Machine Girl tako, da glasbo spravi do njenega najbolj deliričnega ekstrema. 

Tekstovno plat zaznamuje tudi element bimbofikacije osebnosti, ki jo fura Caroline. To se na prvi ravni kaže kot skoraj otroška ali pa vsaj faux najstniška vokalna interpretacija besedila. Odličen primer je komad Squeaky, v katerem se Crab z rabo onomatopoije in zaigrano visokim glasom pomanjšuje in poudarja predvsem elemente dekliškosti. Drugi vidik pa je sama vsebina besedil, ki se hiperrealistično nanaša na površinske medosebne transakcije ob navidezni odsotnosti kakšnih večjih teleoloških vzgibov podajanja sodb ali naukov. S tega vidika je glasba paradoksalno izredno nepretenciozna in se kljub igranju določene persone prav s tem zoperstavi poziciji intelektualiziranja kot prikrivanja pomanjkanja izvirnosti in vizije. 

Bennet je v svojih besedilih ostra in obrača fraze pravzaprav na popolnoma sodoben poetičen način. Primerjavo bi tukaj lahko potegnili denimo z nabritim, slikovitim in neposrednim tekstopisjem Yonija Wolfa zasedbe Why?, z veliko razliko, da je Yoni pisal v zeitgeistu dvatisočdesetih in predvsem s perspektive zafrustriranega belega modela, medtem ko je Crab trdno zasidrana v dvatisočdvajsetih z razočarano in cinično boli-me-klit pozicijo. Primer vrstice je recimo: »všeč mi je, ko me pofukaš, za božič pa ne grem do tvojih, tako da, saj veš, pripelji neznanca domov, v težavah boš, ko jih boš klical iz zapora« iz komada The Boys Are Not Coming

Kljub precej ameriškemu zvoku so Jarkove podlage nepredvidljive in vselej energično plesne. Mestoma se dvojec približa evropskim vrstnikom, kot sta denimo Ascendant Vierge in Charlotte Adigéry, toda vselej z izjemno jasno lastno linijo. Album Thirteen Tales of Depravity tako odkljuka vse od pronicljive lirike, kompozicijske širine, eksperimentalnosti do produkcijske dovršenosti. Zveni kot nekaj, kar posluša tvoja neskončno kul starejša sestra, ko se fura v svojem malo obtolčenem golfu in kadi čike. 

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

Napovedi