Evel Records, 2019

Če poskušamo v treh točkah parafrazirati avtorjev poskus, da bi poslušalcu orisal smisel lastnega dela, je Strange Antiquark avtobiografski glasbeni eksperiment, ki temelji na psihedelični interpretaciji realnosti. Ta zrcali emocionalni in racionalni razvoj umetnika skozi življenje. Ker samozavedanje razume kot kvaliteto oziroma vrlino, nas prek takšnega eksperimentalnega glasbenega produkta – kot računalniško generirane resničnosti – tudi poziva k poglabljanju v lastni um. Drugič, avtorjev namen je, da bi na način simpatiziranja s čustvenim spektrom teatralne kompozicije poiskal še neznane možnosti sodobne elektronske glasbe. Če se vsaj poskusimo držati neke mere akademske korektnosti, bi lahko rekli, da bi ob takšnem poskusu ponovne vzpostavitve glasbe kot take – posebno v dobi samooklicanih eksperimentalnih glasbenikov s profili na platformah, kakršna je SoundCloud –, marsikakega glasbenega teoretika najbrž spreletel srh, če ne celo kak še bolj negativno usmerjen afekt. Tretjič, za avtorja glasba nikakor ne predstavlja okvira za poslovanje, temveč potrebo ali nujo po izražanju abstraktnih idej in čustvenih podob resničnosti. Vse njegove stvaritve si namreč z njegovega profila na Bandcampu – brez podatkovne rokavice, čelade ali plačilne kartice – lahko brezplačno stankate na svoja območja informacijsko-podatkovnega prometa.

V tokratni Tolpi bumov premišljujemo o EP-ju Unterschiedliche Ähnlichkeiten, ki ga je avstrijski glasbenik Philipp Zenz maja letos izdal v sodelovanju s katalonsko založbo Evel Records. Med izdajami omenjene založbe med drugim opazimo tudi imena, kot so NIKE VOMITA, FLX in Tunnel One, ki delujejo v svetu tiste vrste hibridne elektronske glasbe, ki je zavoljo kompleksnih in eklektičnih kompozicij žanrsko težko določljiva, a ravno zato svoje neobsežno poslušalstvo postavlja pred nove izzive vrednotenja in interpretacije. Nekateri ta problem pavšalno rešujejo z neskončnimi vrstami heštegov za skoraj vsak poznan glasbeni žanr, a vendar to ne deluje kot smiselna končna rešitev.

Strange Antiquark se tovrstnemu žanrskemu kategoriziranju radikalno izogiba, zanj je namreč vsak posameznik kategorija zase in vsakršna verjetnost je svoj žanr možnosti. V takšnem idejnem okvirju je realnost naše zaznave neopredeljiva, je namreč stvar vsakega posameznika. Če poskusimo še za hip obdržati to nit – ki je od subjekta odvisna glasbena izkušnja – in se vrnemo k naslovu tokratnega albuma, ki ga dobesedno prevajamo kot Različne podobnosti, iz njega lahko v grobem sklepamo, da gre z vsebino plošče za nekakšen zvočni homonim, katerega pomene določamo v razlikah podobni si ljudje. Ko torej interpretiramo harmonične, ritmične ali melodične konstrukte, ne govorimo o teh konstruktih ali njihovih sestavnih delih per se, temveč o relacijah med psihološkimi instancami, ki jih kot posamični poslušalci projiciramo vanje. Obratno pa so ti isti konstrukti projekcija oziroma sence avtorjevih psiholoških modalitet.   

Če se podamo še globlje v nastavke, ki nam jih ponudi Strange Antiquark, nas koordinate prvega komada 61 Cygni popeljejo v binarni zvezdni sistem znotraj večje zvezdne konstelacije. Skratka, vsi komadi so naslovljeni zgolj s pozicijami specifičnih zvezd v določenih ozvezdjih. Antiquarkova produkcijska metoda pa je temu pravzaprav precej analogna. Kar njegovim izdelkom vlije nekakšen fraktalen karakter, je to, da se Phillip že v začetku procesa ne omeji s predpostavljenim ciljem, temveč po občutku začne z naključno noto, ki nato v interakcijah z drugimi glasbili določa vse, kar sledi v nizih procesa vztrajnega geometričnega preobražanja. Kar v čistem prostoru možnosti noto X v relaciji z ostalimi zvoki dela zanimivo, je ravno prostor, v katerem se nahaja, ki jo razlikuje od vseh drugih realiziranih ali nerealiziranih zvočnih oblik. Eksperimentiranje z neskončnimi kombinacijami možnosti sinteze zvoka pa mu omogoča njegov arzenal modularnih sintetizatorjev ter akustičnih instrumentov.

To, v kar se Phillipove zvočne skulpture preobražajo, nas pogosto preseneti z nečim ravno nasprotnim ali vsaj precej drugačnim od tistega, kar bi kot poslušalci pričakovali. Nekako tako hudo kot zares dober film, katerega naracija nas zavoljo kompleksne zgodbe preseneča že z vmesnimi nepričakovanimi plot twisti. Da ga med drugim zanima binarnost, je razvidno že iz besednih namigov. A poleg konstantnega občutka nihanja med organskim in anorganskim je ob poslušanju Antiquarkovih del bolj pomembno to, kako se, v stereo načinu, v katerem električni signali prehajajo iz desnega in levega kanala, zvoki pretakajo in med seboj komunicirajo. Če se družno strinjamo vsaj o zunanji materialni realnosti, lahko to večplastno zvočno skulpturo poskušamo interpretirati tudi kot sinhrono plastenje elementov, ki nas naplavljajo na obalo, nam surovo lomijo kosti in hkrati na nas s skalpeli iz prvorazrednega jekla elegantno izvajajo lobotomijo. Zadnji komad z naslovom V918 Sco pa v nas zavoljo izjemno precizno programiranih tolkal in privlačne bas linije celo povzroči občutje, kot bi bili udeleženci nekakšnega akustičnega koncerta v virtualnem prostoru.

Zdaj pa je le čas, da vam poslušalcem dovolimo, da se prepustite lastnemu toku zavesti, ki ga v tem dosledno determiniranem svetu besednih in ostalih simbolnih fantomov pogosto ignoriramo. Če si dovolimo uporabiti prispodobo za to, kar Strange Antiquark s svojo glasbo poskuša doseči, bomo na tem mestu uporabili citat Kennetha Clarka, ki v dokumentarni seriji Civilization v enem izmed redkih trenutkov, ko se v spremljevalni dramski glasbi iz ozadja pojavi orkestrski akord, reče: »Kaj je to, kar slišim? Je to nota nujnosti, ogorčenja, duhovne lakote? Ja, to je Beethoven! Slišimo zvok evropskega človeka, ki«​ in medtem, ko skozi strop gleda proti nebu, doda: »​zopet poskuša seči po nečem, kar je onstran njegovega dosega.«​