Monotreme, 2012

Stumbleine velja za razmeroma novo ime v glasbenem prostoru. Neimenovanega avtorja bristolskega porekla je bilo moč v preteklosti zaznavati predvsem skozi delovanje v dubstepovskem triu Swarms, dokler ni ob koncu lanskega leta pričel v svetovno glasbeno blogosfero nizati kratkometražne izdaje, ki so si pogosto sledile v mesečnem razmaku. V svojo synthgazeovsko držo, ki se je udejanjila nekje v primežu umirjene chill out glasbe in bogate bristolske tradicije, je uspel zajeti val trenutno precej širokega ter hkrati aktualnega spektra elektronske bere, denimo dubstepa, downtempa, chilwavea, synthpopa, ambientale, ter ga pretopiti v precej izdelan avtorski karakter.

Da njegovo delo ne bi ostalo neopaženo, je poskrbelo internetno občinstvo, ki je njegove najnovejše variacije dosledno pretakalo na osebne računalnike ter hkrati vneto širilo vest o novem mladem britanskem producentu. Stumbleine je bil nato kaj hitro opažen s strani londonske neodvisne založbe Monotreme Records, pri kateri je zatem izdal svoj debitantski album Spiderwebbed.

Kot producenta umirjene ter ušesom blage zvočne krajine, ki jo je rad napajal z različnimi žanrskimi prebliski, je postavljeni izziv v obliki dolgometražne plošče Stumbleine opravil z dobršno mero zaverovanosti vase. Podobno kot sonarodnjaku Jamesu Blakeu, je tudi njemu niz malih plošč odpiral ustvarjalna obzorja, v katerih je prevpraševal različne ravni avtorstva. Pridobljene izkušnje je nato uspešno prenesel na svoj prvenec, ki z mladostniškim nabojem v razmeroma monotonem chillovskem izrazu uvidi izziv ter s tem odstopi od sivine povprečja.

Spiderwebbed je precej pogumno postavljen v linearno zvočno premiso, ki  je od predhodnih EP-jev še izpopolnjena in predstavlja bržčas najboljši Stumbleinov izdelek doslej. Skladbam v zasnovi ne dopušča vidnejšega odstopanja ter s tem tudi ne samonamembnega chillovskega izleta. Pri tem Stumbleine vsekakor prevzema tudi veliko mero tveganosti, saj utegne plošča zaradi enoličnosti ter zvočne enodimenzionalnosti poslušalca prikrajšati za poglobljene poslušalske užitke. Nedvomno se slednjega zaveda tudi sam, za kar je na plošči moč zapaziti tri priredbe, od katerih žanrsko še najbolj odstopa skladba Fade Into You zasedbe Mazzy Star, ki v kitarskem strunanju, elektronskih prebliskih in vokalni interpretaciji Steffalee odlično modernizira srž zasedbe.

A Stumbleinov namen je s Spiderwebbedom širše ter poglavitne narave, saj veliko raje gradi enovito glasbeno izkušnjo, ki se na ambientalnih temeljih prepreda v zasanjane popovske  prebliske, čudovite melodične bravure ter ritmične finese, ki, ko družno zares zasijejo, odzvenijo naravnost odlično.  Najbolj nazorni pokazatelji so nedvomno tri osrednje skladbe, Cherry Blossom, Capulet ter Honey Comb, ki v umirjenem tempu izrišejo Stumbleinov izostreni čut za komponiranje, dinamiko, melodičnost, torej osnovne gradnike čudovite sanjave atmosfere, ki je na plošči zares reprezentativna. Stumblein se na Spiderwebbedu torej predstavi z močno izdelano avtorsko držo, ki jo pri mladih avtorjih danes pogosto pogrešamo, več pa si od prvenca nismo niti upali želeti.