ZARŠ, 2019

Kontinuiteta. Mati osebnega uspeha, stika z realnostjo, dokaz, da nekaj počneš, da nekaj počneš dolgo in rad. Dobre rezultate javnost vse prevečkrat občuduje brez distance, brez pogleda v starane kamne, ki utemeljujejo in gradijo določen izdelek, njen pogled je usmerjen v bleščeče kamne in trenutni sijaj. A pogled na pot, na tisto, kar je pripeljalo do današnjega trenutka, je tisto, kar prinaša še pristnejše zadovoljstvo s tem, kar opravimo. In prav posebno zadovoljstvo je vsakič znova videti bend, ki izraste iz okolja, ki ga poznaš, ki se vrže v reko, poskuša ukrotiti njen tok, v njem pluti in se po reki spustiti v njen mirnejši, zrelejši del. Tako pot je opravil bend, čigar debitantski album obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. Styröfoam je izrasel iz predhodnih poskusov bendovskega udejstvovanja, najprej v dvojec z ritem mašino – nato je za potrebe Klubskega maratona postal četverec in nazadnje, lani postal razširjeni septet – in posnel ploščo za Založbo Radia Študent. Album Isle Of Youth je prav zares utelešenje vestnega, predanega in kontinuiranega dela, ki pa ima še eno pomembno sestavino – širjenje glasbenih obzorij.

Če se je dvojec Styröfoam izpred dveh let še identificiral s pretežno rockovskim izrazom, je Styröfoam današnjega trenutka precej bogatejši, svoje kompozicije največkrat plemeniti z jazzovskim zvokom in seveda to ne bi bilo mogoče brez pridružitev novih glasbenikov. V času turneje sta se Janu Kopaču in Jaki Snoju na kitarah na določenih koncertih pridružila Rok Klobučar za bobni in Yuri Baron z basom. To okrepljeno postavo so kasneje za snemanje plošče dopolnili še Lina Steiner, Kristina Kokalj in Enja Grabrijan z violinami, Gal Golob s čelom, Simon Rezelj z baritonskim saksofonom in flavto, Tina Ahačič s tenorskim saksofonom in flavto in Mojca Zupančič s klaviaturami. Plošča torej nosi še nekaj dodatnih zvočnih bonbončkov v obliki godalne sekcije ali pa flavte, ki nas pozdravi v uvodnem komadu HigherExtance. Po nekaj taktih nam bend sporoči, da je od zadnjega slišanja napredoval, se utrdil v zvočni sliki in samozavesti kompozicije. Pletenico, ki jo tvorijo in v kateri se prepletajo linije klaviatur, flavte, godal, saksofonov, zares trdno spremljajo bas in bobni, ki igri diktirajo konstantno menjavanje štime – plujemo med nasičenim grooveom in prostim plavanjem, med medenimi, grobimi in sinhronimi zvoki obeh saksofonov, poškropljenimi s pritlehnimi, bogatimi, a ne enostavnimi kitarskimi in klaviaturskimi eskapadami. Zvok plošče zdaj spominja na fusion jazz, zdaj na moderni groove jazz, ki trenutno prerojeva zvok našega najljubšega improvizacijskega žanra.

Styröfoam svoj občutek za ustvarjanje ambientov v skoraj vsakem komadu s prve polovice plate kažejo v zlitju v zvok, ki je konstantno podložen, včasih so za zvok ozadja zadolženi eni, drugič spet drugi inštrumenti, vloge v podlaganju se menjavajo hipno, za vsakega je v kompozicijah dovolj prostora. V toku plošče tako slišimo solaže praktično vsakega inštrumentalista, nikakor pa ne prihaja do izstopanja v smislu izpostavljenosti določenega inštrumenta in prav tako iz svojega prostora ne izstopa vokal Jana Kopača, ki ga nikakor ne bi mogli opisati z eno samo besedo. Janko na plati vokal in tudi svoja besedila uporablja v podobni maniri, kot so na njej uporabljeni inštrumenti – v kompozicijah nikakor ne igra glavne vloge, je še en del glasbenga mozaika, ki se ga dodaja, se ga umika, vokal in besedila pa so razpršena čez daljše glasbene pasaže. V drugi polovici plošče se za razliko od večinoma konsonantnih vzdušij, ki jih s pravim izbruhom svobodnejše godbe prelomi komad Rapture, Styröfoam preizkusijo tudi v avantgardnejših vodah, tu raziskovanja in neskončne improvizirane linije v tandemu najbolj zaznamuje saksofonski tandem Ahačič in Rezelj.

V tem momentu na plati se Styröfoam izkaže za praktično jazzovski orkester, z vključevanjem dobre mere improvizacije, svobode. In pogled nazaj, na moško figo in kitarski duo se zdi kot pogled na zdavnaj posajeno seme, ki je zdaj zraslo v figovec, ki prinaša obilico sladkih plodov v obliki slabih 40 minut zrele, moderne, zahtevne, izvirne, svobodne, hoch in hkrati priljudne, popovske senizibilitete polne glasbe. A vmes se je zgodilo ogromno, predvsem dovzetnost in vztrajanje, širjenje obzorij in postopno oplajanje zvoka benda, iz katerega seva močno ozadje v rocku in jazzu, ščepec klasičnega, za celo prgišče zanimivih solaž, preteklost in modernost, celo vocoder. Tudi zvočna slika, zasluga tehnikov ZARŠ, je zastavljena zelo dobro. Če se torej postavimo v vlogo naivne javnosti in za tisti vidni, bleščeči kamen iz uvoda recenzije vzamemo ploščo Isle Of Youth, lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da so Styröfoam za svoj začetek podali zelo zelo solidno ploščo. Le kaj jih še čaka, kje vse jih bomo videli ob kontinuiranem delu in podobni naravnanosti? Začnemo lahko že v soboto, 8. junija, ob 21. uri, ko bo zasedba Styröfoam svojo ploščo Isle of Youth predstavila v Menzi pri Koritu. Zasedba bo tokrat nastopila v septetni, še nekoliko drugačni različici.