Kamizdat, 2024

Izpod okrilja založbe Kamizdat tokrat luč sveta ugleda prvenec zasedbe Sujevera z istoimenskim naslovom. V tem projektu moči združujejo Urška Preis, Barbara Poček, Nina Rosenbluth Orlić in Luka Seliškar. Prav vsi že več let aktivno soustvarjajo glasbeno sceno, skupaj pa so začeli muzicirati leta 2020, ko so se udeležili rezidence Dvocikel v Layerjevi hiši. Raznoliki pristopi, iz katerih izhajajo, se uravnoteženo stekajo v ta elektroakustični projekt, katerega prve plodove zdaj delijo s svetom. Nina in Barbara sta poprej sodelovali v noise zasedbi Kikimore, skupno pa jima je tudi zanimanje za ustvarjanje novih glasbil. Urška in Luka, oba sicer sodelavca Radia Študent, pa sta v več zasedbah aktivna kot eksperimentalna harfistka in skladateljica ter oblikovalec zvoka, producent in inštrumentalist.

Njihovo skupno ustvarjanje, zajeto v zvočenju Sujevere, se poraja predvsem iz improvizacije, ki nato s prebiranjem intrigantnih idej vodi v bolj strukturirano komponiranje. To grajenje je sicer podrejeno nestalnosti, dejstvu, da se zasedba v štiričlanski postavi srečuje le nekajkrat letno. Toda takrat kampanjsko stopí zamisli v dokaj začrtane sklope, ki pa še vedno prepuščajo prostor improviziranju. Podoben princip – s poudarkom na razmerju med občutji na plošči in stanjem Sujevere danes – naj bi usmerjal tudi njihovo predstavitev plošče, ki jo bo zasedba izvedla v Cukrarni na današnji večer.

Debitantski album je pospremila naslovnica z avtorsko fotografijo Urške Preis, na kateri se zazremo v otročiča, ki čepi ob vznožju izruvanega drevesa v gozdu. Korenin se držijo grude zemlje, črnine se pretakajo v sivine in zdi se, da se otročič igrivo skriva pred vsakdanjim, ko zamiži, preide v samosvoj svet. In mi to človeško bitjece opazujemo v objektiv zajetem trenutku prehoda med tu in tam. To stanje liminalnosti označuje Sujeverin prvenec – predstavlja čas pred iniciacijskim obredom, ki bo zaznamoval njihovo nadaljnjo pot, obenem pa zajema njihova zvočna žarčenja, ki so v neprestanem prehajanju. Ob poslušanju dobimo občutek, da spremljamo prav mnogotere zgodbe, ki jih pripovedujejo v posameznih komadih.

Ne da bi silili v pretirano poenotenost glasbe, se Sujeveri vseeno nekako neizbežno pripetí, da tako ambientalnejša zvočenja kot močnejše šuse zloži v konsistentno gmoto, ki priča o občutku za medsebojno usklajevanje v kvartetu. Kljub spontanosti, ki jo želijo vestno vnašati v svoje delo, morda projekt še najbolj zaznamuje velika mera predhodnega premišljevanja. Velika mera zamišljanja končne forme in njene sporočilnosti, ukvarjanja s pomeni in oblikovanjem celovite prezence, torej ustvarjanja glasbe, ki jo usmerja poglobljeno konceptualiziranje. V tem pogledu je zanimiv tudi pripis med posebnimi zahvalami, v katerem se Sujevera trem posameznikom zahvaljuje za konstruktivna poslušanja. Tovrstno podajanje komentarjev in nasploh podajanje glasbe naprej in nazaj se lahko zazanka v nenehno preoblikovanje, ki pa sporoča, da je glasba plod širšega skupnega udejstvovanja in lahko k njeni tvornosti prispevajo najrazličnejši navdihi, upi, motivi, zvoki, pogovori, stanja, afekti in tako naprej.

Toda vrnimo se k pripovedim. Kar nekaj skladb, ki jih plošča Sujevera ponudi, peljejo v neznane sanjske stvarnosti. Gosto porasli gozdovi in skoznje prebijajoče se entitete se srečujejo z natrpanimi ulicami, ki jih polnijo čudaška žlobudranja. Stikanje strun, ročno izdelanih inštrumentov in elektronike se steka v meditativna zgodbljenja, kot je tisto v Extra Cable Always Near, ki je nekakšno podvodno mreženje pajčevine s pridruženimi hreščečimi industrijskimi posegi v neokrnjene naravne prostore. Čar teh prostorov obeležujejo segmenti navideznega vokaliziranja v skladbi, ki spominjajo na nekakšno molitev z drugega sveta. Ponekod ploščo prevevajo temačna občutja, ki se v nepopustljivi teži izrazijo denimo v skladbi Looper on Ch13.

Glasba vsekakor pričakuje pozornost poslušalcev, a se v nekaterih trenutkih na albumu, denimo v bonus skladbi The LogBanger and the Song of Its People ali pa v komadu Barefoot on Stage, izkaže, da so Sujevera svoje ritualno zvočenje kljub poudarjeni refleksivnosti pripravljeni razširiti med ljudi in jih razgreti v klubovju. Predstavljamo pa si, kako s skladbo Extrovert at an Introverts' Party ponudijo še en zabaven uvid. Če se introvertirane osebe pogosto soočajo z opazkami o tem, kako so tihe, preveč zasanjane, premalo vpadljive in prevelikokrat v ozadju dogajanja, pričujoči komad nastavi zrcalo ekstrovertiranim osebam in ponudi obrnjen pogled. Nad mirne vode, ki so osnova skladbe, se dviga vpadljiv zvokec, piskajoče se oglaša in vzbuja nemir. Vztrajno se oglaša, vse dokler ga ne oblije in dokončno pogoltne val glasbe, ki se iz subtilnega prelevi v hrumeč drone s postopnim zatonom.

Sujeverino poigravanje z zvokom, ki je enkrat izrazito v ospredju, drugič vodi nekam v ozadje in vse vmes, fascinira tudi z na trenutke skorajda oprijemljivim zvočenjem. Tako v Divine Helmet na dosegu rok utripa nežni trušč. Tudi zaradi teh približevanj nekakšni taktilnosti, ki je še ena plast v njihovem večplastnem muziciranju in produciranju, zasedba prikaže svojo prekaljenost. Ta se izraža tudi v uporabi inštrumentov, ki so izrazito občutljivi. Dovzetni za dotik ali pa na primer svetlobne spremembe. Njihova raba sproža še en premislek o stalnosti Sujeverine glasbe oziroma o predpostavljenih nenehnih in nenačrtovanih spremembah. Odgovore na ta in druga še neizrečena vprašanja pa bo prav mogoče prineslo nadaljnje zorenje zasedbe, njen predrugačen vstop v svet po iniciaciji.