Argonauta Records, 2016

V tokratni Tolpi bumov je v obravnavi nova plošča švedskih Suma, ki obstajajo in rušijo vse pred sabo že od leta 2001, česar pa ne gre uganiti iz njihove relativno skromne diskografije. Album The Order of Things je tako šele njihov četrti studijski dolgometražec, zasedba pa ga je v različnih formatih izdala ob pomoči oziroma sodelovanju kar štirih založb. Med njimi izpostavljamo Argonauta Records zlasti zato, ker je pri isti založbi letos izšel tudi album Lucid Nightmare domačega grungersko doomerskega one-man-banda Beneath the Storm, ki ga bomo v Tolpi bumov predstavili ta četrtek. 

Šest let po tem, ko so Suma nazadnje udarili s polnopravnim albumom, se torej ta skandinavski kvartet, ki je vmes doživel tudi nekaj članskih sprememb in inštrumentalnih menjav, vrača z novo ploščo. Sodeč po njihovem profilu na Bandcampu in po premnogih koncertih pa v vmesnem času niso imeli priložnosti pomisliti na brezdelje. Poleg številnih nastopov so nanizali tudi lepo število split izdaj in sodelovanj, letos pa vendarle napovedali in pripravili pričujočo izdajo.

Že s prvo ploščo so se Suma uspeli prav kvalitetno ujeti v izrazito hipnotične sludgerske riffe, ki pa jih med drugim določajo tudi govorni vstavki in drugi potopljeni vokali, ki prehajajo med skorajda religioznim žebranjem in zanosno agresijo. Dober primer tega nihanja sta denimo že uvodni komad The Sick Present s pričujočega albuma in Bait for Maggots, ki mu sledi. Prav vokalna komponenta da plošči The Order of Things zelo dinamičen značaj, ki si ga znotraj osnovnih žanrskih nastavkov, v katerih se Suma vsakič nekoliko prerodijo, marsikateri bend danes žal ne zna ustvariti. 

The Order of Things poslušalca zelo hitro potopi oziroma potegne v bolj ali manj pričakovane, vsekakor pa ne presenetljive tematike, med katerimi prevladuje razglabljanje o obstoju, ničevosti in: ja, seveda, umiranju in smrti. Žalibog, tale interpretativna linija – skupaj s klišejskim nastavkom za interpretacijo – ni ne vem kako izvirna, a že naslovi skladb, nato pa še razkosana besedila, so glede vsebine, ki naj bi jo poslušalec premleval, zelo jasni: Education for Death, Disorder of Things, The Greater Dying. Če se obrnemo k prejšnjim ploščam zasedbe, ugotovimo, da sicer ne gre za novo idejo, vsekakor pa je konceptualno to najbolj osredotočen dolgometražec zasedbe, ki je resnično nabit s pomeni, skoncentriranimi na širokem polju eksistencialnih prežvekovanj.

Nemara smo tole recenzijo začeli krivično, ko smo malo površno rekli, da bend ruši vse pred sabo, saj bi to lahko namigovalo na to, da so se Suma samo še bolj zapletli v varljivo zanko perpetuiranja lastnega obrazca. No, če že kaj, so se z The Order of Things od tega početja spretno odmaknili, kajti po plošči Ashes iz leta 2010 je novi album na neki način tipično nadaljevanje diskografije, po drugi strani pa gre za nezgrešljive odstope od že začrtane izraznosti, ki se na inštrumentalnem nivoju kažejo kot zvrhana mera zvrtinčenega hrupa in drugih bistrih domislic, na liričnem oziroma vokalnem nivoju pa kot zares čudovit kaos vzorcev najrazličnejših pogovarjanj in ječanj, kar denimo še posebej izstopa v skladbi Being And/Or Nothingness. 

Če našteto združimo, lahko mirne vesti ugotovimo, da so Suma še vedno zavezani osnovam sludgerskega ruženja, hkrati pa v tej nikakvi žanrski megli svet okrog sebe gledajo pozorno in poslušajo s našpičenimi ušesi, kar se kaže tudi v marsikateri njihovi potezi pri snovanju albuma The Order of Things.