Caldo Verde, 2014

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali pesmi o življenju in smrti, obžalovanju in odrešitvi, mamah in očetih, pozabljenih prijateljih in umrlih sorodnikih, osnovnošolskih pretepih, serijskih morilcih, odraščanju in staranju, biblijskem ognju, navadnem ognju ter o Led Zeppelin, Nelsu Clineu in Benu Gibbardu.

Poslušali bomo najnovejšo ploščo Marka Kozeleka, ki je naslov dobila po kultnem pasjem filmu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, še eni v vrsti neštetih intertekstualnih referenc, ki ključno zaznamujejo dotično izdajo. Kozeleka sicer poznamo po udejstvovanju v legendarni slowcore zasedbi Red House Painters, v tretjem tisočletju pa večinoma ustvarja pod lastnim imenom in pod psevdonimom Sun Kil Moon, bodisi v solistični izvedbi ali pa s spremljevalno zasedbo. V petindvajsetletni karieri je izdal celo kopico studijskih in živih albumov, že samo v lanskem letu pa nas je navdušil s tremi zelo dobrimi ploščami.

Benji je plošča, ki ostaja zvesta Kozelekovi kvalitativni kontinuiteti. Še več, pogumno stopi na piedestal njegovih najboljših izdaj, kar je ob tako obsežni in navdušujoči diskografiji resnično velik dosežek. Gre za izrazito osebno ploščo, ki navkljub občasno zelo melanholičnem pripovedništvu v svoji esenci slavi življenje. Slavi predvsem ljubezen, ki je v pripovedih postavljena nasproti manjšim in večjim tragedijam, a je na koncu razdeljena med vse zaslužne in nezaslužne. In čeprav gre za osebno, celo izrazito avtobiografsko ploščo, ji vedno znova uspe izrisati tiste univerzalne poteze, ki si jih delimo vsi ljudje.

Pri popolni potopitvi v ploščo svojo vlogo poleg čustvene komponente igrajo tudi resnično bogate zgodbe, polne zanimivih likov in osamljenih mest. Cinematične narative, ki se gibljejo nekje med Jarmuschem, Wendersom in Gallom, ustvarjajo oprijemljivo atmosfero, ki smo je od Kozeleka že vajeni. Tudi instrumentalno se Mark večinoma giblje znotraj pričakovanih meja faheyjevskega ameriškega primitivizma, malce okrasitve pa priskrbijo Steve Shelley, Will Oldham, Owen Ashworth in ostali. 

Benji je preprosto odlična plošča. Je monumentalno umetniško delo, ki z zanimivo zgodbo preseže časovne in geografske razmejitve, hkrati pa poslušalca pretrese in na njem pusti močan, trajen vtis. Očitno je Mark Kozelek kameleon, ki se vedno spremeni v pravo barvo.