samozaložba, 2024

Sunbreaks so na slovensko indie rock sceno prodrli kot sonce skozi oblake. Njihova sproščena melodika in zamišljen glasbeni izraz sta na sceno prinesla prepotrebno svežino. Debitantski album v sebi nosi spontano energijo in neotipljivo lahkotnost, ki dajeta občutek, da se je glasba na plošči enostavno zgodila, čeprav gre pravzaprav za enoletni projekt, ki je z določenimi premori začel nastajati avgusta lani.  

Avtor skladb in idejni vodja sunbreaksov je Jaša Potočnik, sodelavec Radia Študent, primarni vokalist in kitarist zasedbe, ki v nekaterih komadih zagrabi tudi za bas. Poleg Potočnika zasedbo sestavljajo še Mitja Hafner z basom, Jakob Lavrič s klaviaturami in Luka Hren z bobni, na albumu pa se jim pridružita še Eva Kene v skladbi nektarine mandarine in Samo Cizl, ki za komad j-roc(k) prispeva zvok glavne kitare. Cizl je na albumu primarno sodeloval kot glavni tehnik, zmiksal pa je tudi komad man of glass.

Ta otvori simpatični indieprodukcijski album, ki se ne pusti ujeti v žanrske opisnice. Oznaka indie rock solidno pokrije glasbo benda, a je hkrati tako splošna, da z njo ne moremo zares ujeti medžanrskega izdelka, kot je album the sunbreaks. Man of glass je udarna predstavitev benda, v uvodu zajadra v atmosferične sintetizatorske vode, toda to se izkaže za lažni štart, ker komad okoli petinštiridesete sekunde z agresivnim kitarskim rifom in kričečimi vokali popolnoma zamenja glasbeni izraz. S tem skupina takoj nakaže, kaj sledi v nadaljevanju albuma, ki ga sestavljajo izvirni in zanimivi glasbeni fragmenti. Glasbena širina je izražena tudi v vokalih Potočnika, ki v uvodnem komadu izkaže agresivnejšo plat, nato pa skozi ploščo skače od subtilnejših baladnih karakteristik v komadih častni krog in autumn warmth clashes do mističnih proporcev v skladbi fotografski eksponat.

V besedilih se izmenjujeta angleščina in slovenščina, prav tako pa so besedila precej različna tudi v konstrukciji in podajanju pomenov. Za večino albuma so značilni impresionistični teksti, fotografski eksponat pa se pripovedno loti konkretne tematike. Tudi zato je skladba vrhunec albuma, dodelan inštrumental namreč združi s poglobljenim besedilom. To se poglablja v zamik mišljenja, ki se zgodi ob razvoju novih, pred tem neslutenih tehnologij, ki nam popolnoma spremenijo percepcijo sveta. Veliko o naših pričakovanjih in percepcijah pove že uvodni, rahlo grozeči kitarski rif, ki se v nadaljevanju porazgubi v nežnejše akustične kitarske pasaže. Te pridejo v ospredje predvsem v mostu skladbe, ki si jo najbolj zapomnimo po domiselnih basovskih linijah.

Vikend park boys je ena tistih skladb, ki jo lahko poslušamo večkrat zapovrstjo, pri čemer se lahko vsakič osredotočimo na drug inštrument, saj se ti intrigantno prepletajo v zvoku komada. Zapomnljiv je predvsem rahlo latinski zven bobnov, ki dajejo skladbi strukturo in zagon. Za vesoljske, nekoliko psihedelične zvoke poskrbi sintetizator in na mestih tudi z odmevom prežeta kitara. V sredinskem, bolj umirjenem delu skladbe dobimo občutek ujetosti na dnu morja ali bazena. Toda pri tem ne gre za občutek pritiska in tesnobe, temveč za popolno breztežnost in umirjenost. Proti koncu komada ta občutek izgine, ob odločnejšem bobnarskem ritmu ga namreč nasledi divja kakofonija in disonanca kitarskih vložkov.

Po enajstih minutah psihedeličnega inštrumentala v komadu vikend park boys nas iz zasanjanosti prebudi razbijaško postpankerski šus komada temperatura. Zaradi podivjanega ritma nas napoji s tesnobo, zvok komada, ki je zapolnjen z različnimi disonancami, pa nas vztrajno preganja naprej. Godbo na albumu bi posplošujoče lahko označili za indie rock, vendar s to oznako ne bi prav zares zajeli izrazito medžanrske biti plošče. To misel navsezadnje podpira že preskok iz dokaj konsistentne prve polovice v bolj eklektično drugo polovico albuma. Lahko bi ga namreč razdelili na dva dela. Prve štiri skladbe so glasbeno precej koherentne, s komadom temperatura pa se plošča prevali v svojo bolj eksperimentalno polovico, za katero je značilno precejšnje nihanje razpoloženja.

V drugi polovici albuma, ki zaradi dinamike ohranja pozornost, najdemo malce subtilnejšo, na sintih slonečo skladbo častni krog, v kateri Potočnik izkaže čutnejši del svojega vokala. Kot v celotnem albumu je tudi v omenjenem komadu temelj zvoka sofisticiran basovski groove, komad pa lahko izpostavimo tudi zaradi vpadov klaviatur, ki v kiticah poudarjajo beat in s tem malenkost spominjajo na bolj rockersko obarvan sint osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zanimive harmonije in disonance slišimo tudi v skladbi autumn warmth clashes, country baladi, ki temelji na preprostih akustičnih kitarah. Od vseh skladb na albumu se prav ta zdi nedodelana, kajti poslušalec dobi občutek, da je nenadno odrezana in da vsa njena zvočna podstat pade čez rob sveta.  

Na albumu še najbolj odstopata zadnja dva komada, ki nosita oznaki demo in bonus. Nektarine mandarine so nastale v sodelovanju z Evo Kene, ki svojo avtorsko stvaritev tudi tenkočutno odpoje. Po besedah avtorja je oznaka demo prisotna zato, ker je komad nastal v improviziranih okoliščinah in ni dobil enake produkcijske pozornosti kot preostale skladbe na albumu. Komad j-roc(k), ki je označen kot bonus komad, pa je daljši jam s Samom Cizlom s solo kitaro. 

Debitantski izdelek domačih indie rockerjev sunbreaks podobno kot pojav, po katerem se zasedba imenuje, prodira nad povprečje slovenske kitarske scene. Izstopajo izvirni prijemi na znani zvočni paleti, ki poskrbijo, da se k albumu vračamo po večkratno poslušanje. Dovršeni, a hkrati sproščeni inštrumentali zagotavljajo zapomnljivost godbe sunbreaksov, raznolik izraz pa pomeni, da se muzika benda v morebitni prihodnosti lahko razvije v nešteto žanrskih smeri.