Sunbreaks so na slovensko indie rock sceno prodrli kot sonce skozi oblake. Njihova sproščena melodika in zamišljeno glasbeno izrazje sta na sceno prinesla prepotrebno svežino. Debitantski album v sebi nosi spontano energijo in neotipljivo lahkotnost, ki dajeta občutek, da se je glasba na plošči enostavno zgodila, čeprav gre dejansko za enoletni projekt, ki je z določenimi premori začel nastajati avgusta dva tisoč triindvajset.   

Avtor pesmi in idejni vodja Sunbreaksov je Jaša Potočnik, primarni vokalist in kitarist zasedbe, ki na nekaterih pesmih zagrabi tudi za bas. Poleg Potočnika skupino sestavljajo še Mitja Hafner z basom, Jakob Lavrič s klaviaturami in Luka Hren za bobni. Na albumu pa se jim pridružita še Eva Kene na pesmi Nektarine mandarine in Samo Cizl, ki na komadu j-roc(k) prispeva zvoke glavne kitare. Cizl je na albumu primarno sodeloval kot glavni tehnik, zmiksal pa je tudi komad Man of Glass.

Ta otvori simpatični indieprodukcijski album, ki se ne pusti ujeti v žanrske deskriptorje. Oznaka indie rock sicer solidno pokrije glasbo skupine, vendar je hkrati tako splošna, da z njo ne moremo zares ujeti medžanrskega produkta, kot je album The Sunbreaks. Man of Glass je udarna predstavitev skupine, na uvodu zajadra v atmosferične sintetizatorske vode, vendar se to izkaže za lažni start, saj pesem okoli petinštiridesete sekunde z agresivnim kitarskim riffom in kričečimi vokali popolnoma zamenja glasbeni izraz. S tem skupina takoj nakaže, kaj sledi v nadaljevanju albuma, ki ga sestavljajo inovativni in zanimivi glasbeni fragmenti. Glasbena širina je izražena tudi v vokalih Potočnika, ki v uvodnem komadu pokaže svojo agresivnejšo stran, nato pa skozi ploščo skače od nežnih baladnih karakteristik na pesmih Častni krog in Autumn Warmth Clashes [ôtm vôrmt klêšǝs] do mističnih proporcij na komadu Fotografski eksponat.

V besedilih se izmenjujeta angleščina in slovenščina, prav tako pa so precej različna tudi po konstrukciji in podajanju pomenov. Za večino albuma so značilni impresionistični teksti, Fotografski eksponat pa se pripovedno loti konkretne tematike. Tudi zato je pesem vrhunec albuma, saj dodelan inštrumental združi s poglobljenim besedilom. To se poglablja v zamik mišljenja, ki se zgodi ob razvoju novih, pred tem neslutenih tehnologij, ki nam popolnoma spremenijo percepcijo sveta. Veliko o naših pričakovanjih in percepcijah pove že uvodni rahlo grozeči kitarski riff, ki se v nadaljevanju porazgubi v nežnejše akustične kitarske pasaže. Te pridejo v ospredje predvsem v mostu pesmi, ki pa si jo bomo najbolj zapomnili po domiselnih basovskih linijah.

Vikend Park Boys je ena tistih pesmi, ki jo lahko poslušamo večkrat zapovrstjo in se vsakič osredotočamo na drug inštrument, saj se slednji intrigantno prepletajo v zvočni sliki komada. Zapomnljiv je predvsem rahlo latinski zven bobnov, ki dajejo pesmi strukturo in zagon. Za vesoljske, rahlo psihedelične zvoke poskrbi sintetizator in na mestih tudi z ehom prežeta kitara. V sredinskem bolj umirjenem delu pesmi dobimo občutek ujetosti na dnu morja ali bazena. Vendar pri tem ne gre za občutek pritiska in tesnobe, temveč za popolno breztežnost in umirjenost. Proti koncu komada ta občutek sicer izgine, saj ga ob odločnejšem bobnarskem ritmu nasledi divja kakofonija in disonanca kitarskih vložkov.

Po enajstih minutah rahlo psihedeličnega inštrumentala Vikend Park Boys nas iz zasanjanosti prebudi razbijaško post-pankerski šus komada Temperatura. Ta nas zaradi podivjanega ritma napaja z anksioznostjo, zvočna slika pesmi, ki je zapolnjena z različnimi disonancami, pa nas vztrajno preganja naprej. Godbo na albumu bi posplošujoče lahko označili za indie rock, vendar s to oznako ne bi prav zares zajeli izrazito medžanrske biti plošče. To misel navsezadnje podpira že preskok iz dokaj konsistentne prve polovice v bolj eklektično drugo polovico albuma. Lahko bi ga namreč razdelili na dva dela, prve štiri pesmi so glasbeno precej koherentne, s komadom Temperatura pa se plošča prevali v svojo bolj eksperimentalno polovico, za katero je značilno precejšnje nihanje razpoloženja.

V drugi polovici albuma, ki zaradi svoje dinamike ohranja pozornost poslušalcev, najdemo malce nežnejšo, na sintih slonečo pesem Častni krog, na kateri Potočnik pokaže čutnejši del svojega vokala. Kot na celotnem albumu je tudi na omenjenem komadu temelj celotnega zvoka sofisticiran basovski groove. Pesem pa se lahko pohvali tudi s klaviaturskimi vpadi, ki v kiticah poudarjajo beat in s tem malenkost spominjajo na bolj rockersko obarvano synth glasbo osemdesetih. Zanimive harmonije in disonance najdemo tudi na pesmi Autumn warmth clashes: gre za country balado, ki temelji na preprostih akustičnih kitarah. Od vseh komadov na albumu se ravno slednji zdi rahlo nedodelan, saj poslušalec dobi občutek, da se nenadno odreže in da vsa glasbena podstat pade čez rob sveta.  

Od albumskega zvena še najbolj odstopata zadnja dva komada, ki dejansko nosita oznaki demo in bonus pesem. Nektarine Mandarine so nastale v sodelovanju z Evo Kene, ki svojo avtorsko stvaritev tudi tenkočutno odpoje. Po besedah avtorja je oznaka demo prisotna zato, ker je komad nastal v improviziranih okoliščinah in ni dobil enake produkcijske pozornosti kot ostale skladbe na albumu. Komad j-roc(k), ki je označen kot bonus pesem, pa je daljši jamm s Samom Cizlom s solo kitaro. 

Debitantski izdelek domačih indie rockerjev prodira nad povprečje slovenske kitarske scene kot pojav, po katerem se skupina imenuje. Izstopajo inovativni prijemi na poslušalcu znani zvočni paleti, ki poskrbijo, da se k albumu vračamo tudi po večkratnem poslušanju. Dovršeni, vendar hkrati sproščeni inštrumentali zagotavljajo zapomnljivost godbe Sunbreaksov, široka paleta glasbenega izrazja pa pomeni, da se muzika skupine v prihodnosti lahko razvija v nešteto žanrskih smeri.