FMR Records, 2022

Lih kadim je precej domiseln naslov albuma, ki je luč dneva ugledal oktobra lani. Izdal ga je domači Sunday Sextet, ki ga sestavljajo Marko Jenič, Jure Boršič, Andrej Boštjančič – Ruda, Vid Drašler, Jošt Drašler in Jaka Berger. Kar velik presek domače, bolj umazane impro scene se je zbral pod tem imenom prvenstveno zato, da se pokloni koncertnemu ciklu Sunday Noise, ki se je deset let odvijal v Klubu Metulj v Bistrici ob Sotli, pod kuratorstvom Mitje Hlupiča. 

Hlupič je imel pred pandemijo ambiciozne načrte za rezidence tujih ustvarjalcev v klubu, kar bi omogočilo povezovanje scene tudi onkraj državnih meja. V načrtu je bilo, da bendi na turneji v Bistrici ostanejo še kakšen dan ali dva, ki bi bila namenjena igranju z lokalnimi glasbeniki. Prav v tem obdobju se je za tridnevno soustvarjanje in snemanje v Bistrici dobil tudi dotični sekstet. Ime Sunday Sextet so si glasbeniki nadeli kasneje v spomin na pomemben koncertni cikel, ki ga je odnesel covidni stasis. 

Sekstet s svojimi člani pokrije vsa večja slovenska središča, v katerih se prostoimprovizirana muzika razvija in raste. Seveda je domača scena majhna, tako da najdemo presek imen praktično na vseh odrih, na katerih prednjači bolj podzemna glasbena misel, vendar pa je treba omeniti, da glasbeniki delujejo v kulturni produkciji Nove Gorice, Vrhnike, Ljubljane in nenazadnje seveda tudi Bistrice ob Sotli.

Kot omenjeno, so glasbo snemali tri dni, kar je razvidno tudi iz poimenovanja segmentov na albumu. Slišimo lahko tri iteracije, preprosto poimenovane Friday, Saturday in Sunday, od katerih prva zasede kar sedemdeset odstotkov celotnega albuma. V pravem duhu starošolske proste improvizacije zasedba stremi k opustitvi vsakršnih eksplicitnih navodil pri igranju. Glasba se preprosto odvije v trenutku, odgovornost vseh vpletenih pa je, da ji puščajo prostor, da se lahko razvija, obenem pa skrbi za ravnotežje po svojem lastnem notranjem muzikaličnem kompasu. Podobno kot pri gimnastični piramidi se skozi udejanjanje glasbe posameznikova identiteta transformira v kolektivno. To priča tudi o emancipatorni politični drži, ki često spremlja vse tiste, vpletene v milje tovrstne kreativne glasbe. 

Skozi koncesijo avtorstva in posledično, vsaj idejno, odpovedjo lastnini zasedba doseže pristno skupnostno. To se odvija v vsej resnosti, ki pride s takšno glasbo, vendar pa je to nenazadnje zgolj igra. Z bolj poetičnimi besedami, Sunday Sextet pokažejo, kako pričarati glasbo brez knjige urokov in, kar je morda še pomembneje, kako jo hraniti, ohraniti pri življenju in nazadnje izpustiti. Najboljše zvočno pričevanje tega je segment Friday, ki pokaže dve stvari. Prva je širina in globina polja idej, udejanjenih skozi zvok, ki ga glasbeniki uspejo razviti v skoraj štiridesetih minutah igranja. Druga pa je v kontrastu, da se okno vstopa v popolno uglasitev vseh ustvarjalcev lahko hitro zapre in da ga kasneje ni več mogoče na silo odpreti. 

Lih kadim tako predstavlja zvočni manifest implicitne politike domače impro scene. Prestavlja pa tudi iskren vpogled v trenutek trka abstraktnega s konkretnim. Kot zvočni posnetek pogovora intelektualcev, o katerih ne vemo ničesar. Njihov pogovor se nam sprva morda zdi tuj in nerazumljiv, vendar pa ob vsakem novem poslušanju pridemo globlje, plast za plastjo. Tako tudi album v obravnavi postane neizčrpen subjekt, katerega podrobnejša analiza bi lahko tvorila nekogaršnji doktorat. Zaključimo lahko s tem, da je album dober, a ne zaradi inštrumentacije ali posameznih zvočnih elementov ali celo vzdušja. O njegovi kvaliteti priča prav dejstvo, da je nastal iz svoje protipozicije nebiti. Produkt je ostal vir za ustvarjanje in ne zgolj potrošni material, kar je v današnjem času pravzaprav precej redko.