Southern Lord, 2019

Noč se končuje in vedno bliže zori smo. Peklu smo se tokrat izognili. Vseh demonov še vedno nismo pustili povsem za sabo, ampak pod luno kovinske barve se tiho, skoraj neslišno vendarle premikamo skozi dehteče gozdove in oprezamo za lučjo bližnjega zaselka. Blizu smo. Zli duhovi tega neopredeljivega prostor-časa se samouničujejo pod neznosno lepoto in brezhibnostjo novega jutra. Cikel teme in svetlobe se vrti ter prvič v tem kroženju se – še vedno opotekajoči se – približujemo tako močni bleščavi, kot ji še nismo bili priča. Zakrijemo si oči in se prepustimo nenavadnemu pojavu, za katerega hitro ugotovimo, da ne penetrira le v naše zunanje čutenje, temveč nas prebada in se polašča naših celotnih teles. Izmučeni in vdani se prepuščamo neizbežnemu sijaju.

Znašli smo se v pojavu, ki se imenuje zvok. Malo bolj konkretno: znašli smo se pred osmim polnopravnim studijskim albumom zasedbe Sunn, ki že več kot 20 let ukrivlja čas, prostor in še kaj ter vzpostavlja neko drugo težnost; težnost abnormalno nizkih frekvenc, ki jim podlegajo zvedavi glasbeni časoplovci. Sunn nas namerava letos, da bi nas izpostavil svojim studijskim izlivom, v svoje globočine sicer zvabiti kar dvakrat: tokratni album Life Metal, ki ga že slišimo v podlagi, je uradno izšel 26. aprila, njegovega dvojčka Pyroclasts pa naj bi dočakali enkrat jeseni.

Aha, brez skrbi, prav slišite: life metal. Poslušalke in poslušalci, ki so nekako premagali prvotni cringe ter si ogledali verjetno najbolj razdvajajoč film o norveškem black metalu Lords of Chaos, bodo hitro razumeli. Izraz life metal je nekakšna psovka, besedna zveza, ki označuje nasprotje death metala; metala, ki ni dovolj tr00; ki je preveč soft; premalo nekro, skratka, life metal je nekaj, kar se gredo samo prodane metalske duše. In skorajda ni primernejše točke za vstop v tokratno - ali pravzaprav katero koli - delo zasedbe Sunn, ki se je med drugim idejno naslonila tudi na občutljivo izročilo black metala, hkrati pa do njega ne neguje kake bolestno tesne pripadnosti, ko gre za lastno ustvarjanje.

Namesto tega se duet O’Malley in Anderson s sodelavci na novi plošči vrne k svojemu očitno najljubšemu početju: preizkušanju elastičnosti časa s svojimi bogatimi instrumentacijami. Tokrat sta se zatekla v studio cenjenega tonskega mojstra Steva Albinija in svoje grozovito natančno dodelane kitarske plasti zaupala še vokalistki in čelistki Hildur Guðnadóttir, basistu Timu Midyettu, organistu Anthonyju Paterasu ter staremu znancu in Moog čarovniku Tosu Nieuwenhuizenu. Končna stvaritev je najbolj orkestralen album zasedbe Sunn, ki se v smislu vezi med instrumentalno strukturo in vpeljevanjem vokalnih linij približa denimo albumu Presences of Absences čislane zasedbe Asva, a ob tem seveda pokaže toliko lastnega karakterja, da so tovrstne primerjave res le za orientacijo.

Life Metal namreč mojstrsko zaobjame organsko toplino preciznega kitarsko-basovskega dronanja, ki izhaja zlasti iz mikrotransmutacij riffov, in ga močno približa silovitim živim nastopom Sunn, ki poslušalk in poslušalcev ne pretresajo le na idejnem nivoju, temveč tudi na goli fiziološki ravni. Znane so namreč anekdote o obiskovalcih njihovih koncertov, ki na tleh prizorišč kdaj pustijo tudi kak telesni izloček. Čeprav še nikoli ni bilo povsem do konca dognano, ali gre res vedno za tako silen pretres drobovja ali pa tudi za kako zaužito substanco preveč ...

V sklepni točki današnjega prispevka seveda ne bi bilo prav, da bi avtorica skušala kakor koli skrivati svoje nebrzdano fenovstvo: Life Metal je krasen album, je gargantovski preplet igrivosti in prefinjene destruktivnosti, ki od poslušalke ter poslušalca terja praktično popolno zaupanje in intenzivno potopitev v njegovo delikatno tvarino. Bend zna nadvse prepričljivo ukrivljati čas in eksperimentirati z njegovo prožnostjo, to vemo; a dobro vemo tudi, da čas teče različno v različnih opazovalnih sistemih. Lotimo se torej opazovanja Life Metala s poglobljenim poslušanjem.