SUPER BESSE: 63610*

I Love You, 2015

Ko je beloruski mladenič in navdušen kolesar Alex Sinica s prstom vlekel po izrisani trasi znamenitega kolesarskega spektakla Toure de France, mu je prst počinil na imenu smučarskega letovišča Super Besse, katerega izgovorjava neverjetno sovpada z ruskim izrazom za demona, bes. Samo naključje je hotelo, da je Alex Sinica dve leti pozneje s post punk formacijo Super Besse, ki jo je ustvaril z dvema minskovskima mladcema, stal na odru tega istega letovišča in v okviru showcase festivala Europavox zastopal beloruske barve.

Do tedaj so Super Besse na uho že prišli britanskemu novinarju Johnu Robbu, ki je njihov prvenec 63610* — gre za poštno številko mesta Super Besse — izdal kar pri lastni založbi Louder Than War in tako poskrbel, da tudi druga vzhodnoevropska postpunkovska zasedba ruskih korenin — Super Besse namreč prepevajo v ruščini — doseže zahodno tržišče. Ne glede na to, da je beloruski trio precej bolj neposreden od moskovskih kolegov Motorama in mističnost zasanjanih linij nadomešča s skoraj ukazovalno dikcijo, pa se obujanja žanra na vzhodnjaški način loteva dovolj zanimivo, da so jih opazili tudi organizatorji MENT festivala in jih februarja povabili, da se predstavijo ljubljanskemu občinstvu.

Navkljub temu, kako uspešno je post punk uspel mutirati v zadnjem letu, Super Besse ostajajo zvesti prvinskosti. Morda bi slednje po skorajšnji žanrski izpetosti lahko tolmačili kot nazadnjaškost, a prav v prvinskosti so Super Besse našli dovolj surovin za grajenje svoje izraznosti. No, nikakor ne pričakujte preveč, a na ritem mašini zgrajena ritmična podpora in hladno brnenje sintetizatorjev zvoka vnašajo dovolj svežine, da se zasedba ne sesede v vsej enoznačnosti. V Super Besse boste našli nekaj Bernays Propagande, pa Joy Divison, The Cure, pa tudi bolj prefinjene elektronske zlagače ritmov, kot denimo Kraftwerk. A vse v domeni dovtipov, kratkih zvočnic, ki jih navdahnjeno vključujejo znotraj desetih avtorskih skladb. Ne pozabimo, da je glasba na račun ritmične mašine manj avanturistična, a stavi na energijo. 

V veliko primerih je celo tako navdahnjena, da zna presekati že tako zdelano ogrodje plošče. Koliko enakih skladb na plošči še lahko slišite, da bi se jih preobjedli? Super Besse se tega še posebej zavedajo, zato uspevajo navkljub vsej omejenosti in premočrtnosti lastnosti ritem mašine dodobra izkoristiti. Odlično razumejo dinamiko in stopnjevanje ter znajo plošči pravi hip ponuditi prave odvode, zaradi česar vam je ob plošči težko dolgčas. V skladbi Volosi Veroniki uspejo ob hladnem brnenju sintetizatorjev zvoka celo izrisati občutja techna, preden vseh sil ne uperijo v hipnotičen in odrezav vrhunec. Morda je še največji dosežek plošče, da v lepljenju plesnih ritmov niso vsega prepustili potrebi po plesnosti. V osnovi je njihova glasba, v kateri kraljujejo prikupne basovske linije in prvinskost podajanja, še vedno zelo bazična, kar pa še ne pomeni, da njihovih meja ni dovoljeno raztezati.