Super Besse: La nuit*

I Love You, 2017

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so zakladnica glasbe in služijo kot obdobje, h kateremu se v iskanju za inspiracijo obračajo številni sodobni glasbeniki. Nekateri vidijo čar v kičasti neonski estetiki, morda v barviti-natupirani modi, drugi posegajo po sintažah diskačev in novega vala ali pa igrajo na za mnoge nikoli resnično doživete nostalgične note postpunka ter njegovega čudnega, depresivnega brata gotha. V času sodobne informacijske tehnologije oziroma nasičenosti, ki jo ta povzroča; pa razpršenosti umetnosti in z njo prav takih individualnih interesov odjemalcev, je uporaba zbledelega pojma nostalgija pač mogoča tudi ob odsotnosti temelja, na katerem je ta grajena, torej temelja neke specifične doživete preteklosti. Številne glasbene zasedbe zato žal doleti kritika neizvirnosti, preigravanja že preigranega, čeprav gre pri takšnem glasbenem ustvarjanju prej za postmodernistični umetniški sinkretizem zvočnih vplivov, skozi katerega bendi gradijo lasten zven in pomen. Ena izmed takih je zasedba Super Besse, katere nov album La Nuit* predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov, v naslednjih dneh pa jo lahko ujamete tudi na koncertnih prizoriščih po Sloveniji.

Besedna zveza Super Besse je verjetno najbolj poznana kot ime francoskega smučarskega letovišča, a trije beloruski mladci iz Minska so v njej videli nekaj bolj zloveščega. Super Besse namreč stoji kot enakozvočnica ruskemu izrazu za hudega demona, zato je trojica to ime prikladno prevzela za imenovanje svojega temačnega glasbenega projekta. Kot smo že namignili, Super Besse glasbeno črpajo iz zvokov alternative osemdesetih. Na plano lahko privlečemo že ustaljene formulaične primerjave z The Cure, Joy Division ali New Order, torej z imeni, ki bi jih našli na prvi strani priročnika Postpunk za telebane. Ravno zato fantje iz Super Besse v intervjujih s precejšnjo mero samozavesti in sarkazma zasedbi Joy Division in podobnim očitajo dolgočasnost, kot vplive pa raje navajajo obskurnejše bende iz njihovega domačega okolja in iz časov rdeče oblasti. Med drugimi tako pogosto omenjajo benda Grazhdanskayo Oborono in Zvuki Mu, katerih glasbeni status bi bil na ozemlju bivše Sovjetske zveze primerljiv z glasbenimi ikonami zahoda.

Super Besse v izhajanju iz lastne kulturne in družbene sfere vidijo večjo mero pristnosti, zato se tudi v svoji glasbi izražajo v materinščini. Vokalist Maksim Kulsha je mnenja, da bi uporaba angleščine vodila v izumetničenost in da sta navsezadnje pristnost in prvinskost, h katerima stremijo, primarno stvar čustvene ter čutne zaznave, ne pa razuma. Na podlagi grobih prevodov naslovov pesmi, kot so Mladost, Ni ničesar, Noč ali Strah lahko zgolj sklepamo o njihovi temačni, nihilistični in eksistencialistični vsebini ter o vedno simpatični romantični razklanosti, ki je že nekakšen postpunkovski sižé.  

Do takšnih ugibanj o tematski usmerjenosti plošče La Nuit* pa lažje kot po poti prevodov pridemo preko same zvočne podobe njihove glasbe. Ta je grajena okoli naspidiranih udarcev ritem mašine,  hladnih sintaž in gibkih, mračnih basovskih linij. Kot najmočnejše gonilo dinamike pesmi tu služi vokal, ki zna prehajati od patosa do apatije. Po zmožnostih preobrazbe mu sledijo klaviature Pavla Mikhaloka, ki se ne bojijo drznosti, ustvarjajo pa predvsem atmosferične scenografije komadov. V ospredje pogumno stopa bas Alexa Sinice. Največji enoličnež tu je ritem mašina. Komadom sicer ponuja želeno energičnost in plesnost, a deluje premalo avanturistično ter preprosto preveč bazično.

Kljub temu pa La Nuit* predstavlja super izdelek znotraj žanrske struje in je skorajda obvezno poslušanje za sladokusce željne postpunka, darkwavea in coldwavea. Je simpatičen in energičen aranžma, ki k plesu poziva vsakogar, zato vam obisk kakega od njihovih koncertov v naslednjih dneh - denimo v ljubljanskem Kinu Šiška ali na Hafnerjevem memorialu v Škofji Loki - več kot priporočamo.