Dynamic Tension, 2018

Anthony Child, katerega psevdonim Surgeon že pri zmernemu poznavalcu elektronske glasbe gotovo povzroči vrsto asociacij, že tam od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja aktivno oblikuje zvočno krajino žanra techna. Ob boku Karla O'Connorja oziroma Regisa je definiral zvok Birminghama, z brutalistično industrialnimi karakteristikami, oskubljenimi funka, značilnega za Detroit in Berlin. Ti zvočni temelji, postavljeni že v devetdesetih  danes navdihujejo velik del aktualne techno produkcije. Navkljub pionirskemu stažu Surgeon skozi vsa leta ohranja idiosinkratično držo in se skozi proces ustvarjanja ves čas zvočno levi, kar gre pripisati tako spremembam produkcijskih sredstev, kot njegovemu pristopu k produkciji, rezultat pa se jasno kaže tudi skozi linearen potek izdaj.

Dobršen del njegove diskografije, torej tista značilna Birminghamska produkcija, je osnovan na uporabi dveh kosov strojne glasbene opreme – ritem mašine in sinta. Ob razvoju tehnologije, pojavitvi vsem dostopnih računalnikov ter tudi novi programski opremi, namenjeni produkciji glasbe, je Anthony kasneje podlegel duhu časa in glasbo ustvarjal izključno z uporabo softwarea. Sam pravi, da je bilo zanj to neplodno obdobje, ker naj bi se predvsem izgubljal v neskončnih možnostih, ki jih ponuja programska oprema. Šele leta 2013 ga je nad modularnimi sintetizatorji zvoka navdušil nihče drug kot Blawan, čemur je že v istem letu sledila tudi izdaja pod skupnim imenom Trade, leto kasneje pa je Surgeon pri nizozemski založbi Dekmantel prvič nastopil s hibridnim modularnim sistemom.

Na tem mestu je smiselno načeti problem uporabe modularnih sintetizatorjev zvoka v produkciji techno glasbe in v tem smislu tudi specifično Surgeonovo relacijo do takšne metode. Če smo že omenili, da ima glasbenik z uporabo programske opreme neskončne možnosti, med katerimi se marsikdo izgubi, lahko do neke mere enako apliciramo tudi na uporabo modularnih sistemov. Vseeno pa se s slednjimi glasbenik lahko omeji zgolj na določeno število modulov in na ta način ustvari lasten zvočni ekosistem, ki ga dobro pozna in ga docela izkoristi. Žal se danes zvok modularnih sintetizatorjev znotraj techno prostora v večini uporablja izrazito formulaično, kar nakazuje na neuspešno manifestacijo idej producenta in je pogosto posledica izgubljenosti znotraj možnosti uporabe modularnih sistemov. Le redki so na osnovi rabe takšnih sistemov uspeli razviti lasten zvok. Denimo In Aeternam Vale, Blawan ter seveda Surgeon.

O povedanem priča tudi danes obravnavani osmi Surgeonov studijski album in njegov drugi, ustvarjen z rabo modularnega sistema, naslovljen Luminosity Device. Če se je zadnja predhodna plošča zdela bolj kot poskus rabe kompleksnega sistema oziroma zmožnosti tega, je novi album, ki je izšel pr Surgeonovi lastni založbi Dynamic Tension, odraz namensko in z vizijo uporabljenega modularnega sistema. Zvok nove plošče je - s karakteristikami distinktivnih polomljenih ritmov in drajva ter zaradi že prepoznavne rabe Euroracka - še vedno tisti izrazit Surgeon zvok, a tokrat ovit v psihedelično preobleko. Anthony naj bi namreč navdih za ploščo črpal iz knjige Bardo Thodol, na zahodu bolj znane kot Tibetanska knjiga mrtvih. Poduhovljenost je na Luminosity Device zaznati tako v transoidnih sint linijah in zrnatih teksturah kot tudi v splošni progresivno naravnani zvočnosti albuma. Glasbena pripoved nas vodi od spokojnosti preko temačnih trenutkov in momentov uvida do nekakšnega razsvetljenja. Vseeno pa Surgeonu tokrat lahko očitamo preveč uniformno aranžiranje komadov - skozi scenosled plošče se namreč raba določenih ritmičnih vzorcev in elementov zazdi že kar formulaična, poslušalec pa posledično v domačem poslušalskem okolju hitro izgubi pozornost. Obenem in ne glede na Childovo spiritualno vizijo, Luminosity Device v svoji uniformnosti ponudi komade, ki bi se odlično obnesli tudi v klubskem okolju.

Če Surgeon zase pravi, da se je na techno sceni vedno počutil kot obstranski lik, se morda s to ploščo postavlja prav tja, na margino scene. Poleg glasbenih karakteristik je denimo tudi naslovnica albuma – z belim ozadjem in profilom Anthonyja Childa – znotraj žanra izredno netipična. Povsem jasno in legitimno je, da se v svojem dolgoletnem ustvarjanju Surgeon danes odmika od lastnega pionirskega zvoka – naj si bo to zaradi rabe novih produkcijskih sredstev, osebne in glasbene rasti ali skupka obojega. In čeprav Luminosity Device v zvočnem smislu odraža Childovo poduhovljeno krizo srednjih let, nam ta prikaže kvaliteten, moder, predvsem pa edinstven karakter birminghamskega glasbenega kirurga.