Mom Eat Dad Records, 2018

Tokratna Tolpa bumov pluje v dinamično jadranje skozi multiple atmosfere, od umirjenega sobotnega maestralčka do baltske nevihte razpenjenih valov, naši krmarji pa so danski kapitani SVIN. Zasedba, ki je svoj prvenec izdala leta 2011, je do danes izdala pet plošč, tokrat pa se bomo seveda posvetili najnovejši, naslovljeni Virgin Cuts, s katero so se po petih letih vrnili k založbi Mom Eat Dad.

SVIN že od prvenca Heimat dalje ne zmorejo skriti svoje subtilne fascinacije z noise rockom, svoje razmerje z le-tem pa so v preteklih sedmih letih uspeli stalno nadgrajevati in mešati z elementi free jazza. Očiten rezultat tega je pričujoča plošča; kolektivno komponirana, posneta v enem dnevu, polna improviziranih elementov, a kljub temu zvočno izčiščena. Virgin Cuts je prva plošča, na kateri SVIN nastopajo kot trio. Odhod enega od članov pa je po bendovih besedah zilil v bolj dvoumen, temačnejši in kompleksnejši izraz, z osnovami v pihalih, elektronskih emulacijah le-teh, bobnih in klaviaturah, kot gostujoči inštrumenti pa se jim pridružita še violina in vokal. Kot inspiracijo bend navaja naravo, folkloro ter ceremonialno in avantgardno glasbo, vse te elemente pa ob pozornem poslušanju zasledimo tudi na plošči Virgin Cuts.

Zakopljimo se torej malce podrobneje v zvočni svet, po katerem se gibljejo SVIN. Njihov profil na Bandcampu jih opisuje kot mešanico potlačene agresije Sonic Youth in krhke melodične struje Arva Pärta, ki kulminira v energičnem festivalu afriškega bobnanja. Slikovit opis, ki sam po sebi niti ni napačen, četudi se ob poslušanju plošče zdi, da cilja bolj na inspiracijo kot dejansko zvočno podobo. SVIN namreč bolj kot Sonic Youth zvenijo kot Laddio Bollocko, z divjo plesnivo distorzirano kitaro in vonjem zatohle njujorške garaže, očitno edinim ventilom za izživljanje frustracij ob stanju v svetu. SVIN so energični, na plošči Virgin Cuts ne zapadejo v intimne, ponotranjene, mirne dele, polne samorefleksije in subtilne melanholije, kakršne sicer občudujemo v mnogih delih Arva Pärta, temveč stalno ostajajo optimistični in neresignirani. Repeticija določenih fraz bolj kot na Pärtovo tehniko tintinnabuli spomni na prijeme njujorških minimalistov, bobni pa, četudi pogosto zapadejo v ritmični trans, ne zvenijo kot del afriških folklor, temveč spomijo na tehnike Grega Foxa, bobnarja brooklynške zasedbe Zs, katere zvoku, osnovanem v kombinaciji saksofona, kitare ter bobnov, se SVIN večkrat približajo.

Kot smo diagnosticirali že v začetku recenzije, je duh noise rocka eden glavnih elementov plošče, a SVIN nedvomno izpolnijo tudi druge obljube, ki jih ponuja PR tekst za ploščo Virgin Cuts. Gostujoče violine v skladbi Midori bend zelo učinkovito preženejo iz zatohle garaže naravnost v keltski gozd, četudi se zdi, kot bi se vaški goslači ravno vrnili s srednjeevropskega cerkvenega obreda, navdušeni, da lahko zdaj v svoje folkovske skladbe vnesejo nekaj ceremonialnosti. Prav tako se zdi, da so SVIN še vedno pod vsaj delnim vplivom Islandije, kjer so snemali predhodno ploščo Missionær, vokal na skladbi Coral 1 namreč zveni kot jezna Björk v free jazzovski improvizaciji.

SVIN so žanrsko neobremenjeni, plošča Virgin Cuts pa se fluidno sprehaja med žanrskimi arhetipi, jih pogosto preči, a obenem uspe iz vsakega od njih izluščiti bistvene prvine, se z njimi poigrati in jih narediti za svoje. Obenem pa v takšnem močno pluralističnem pristopu h glasbi, kompoziciji in improvizaciji postanejo nekakšna himera, ki v specifičnih lastnostih ni boljša od arhetipov. Rezultat je plošča, ki je zvočno sicer izčiščena, premišljena in kvalitetno izvedena, a v smereh, na katere aludira, ni prav posebno navdihujoča in lahko poslušalca pusti bolj ravnodušnega, kot bi si morda želel.