samozaložba, 2019

Ko glasbeni redaktorji Radia Študent izbiramo muziko, ki jo bomo predstavljali, nas zaznamujejo specifična obdobja in generacije, ki jim pripadamo, kljub temu da skušamo venomer kljubovati enoličnosti izbire. Glasbo preprosto izoblikuje čas, v katerem ta vzklije. Dober primer takšne dinamike je tudi sam Radio Študent, ki ga močno zaznamuje historični monopol kitarske linije godb in družbene etike, ki pride zraven. Najtežje je venomer slediti ustvarjanju nove alternative, kakršnakoli naj že ta bo, ter glasbi mladih. Punk je kot kul dedek, od katerega se lahko marsikaj naučimo, a zadnjih nekaj let njegov izraz ne poseduje takšne aktualnosti, kakršna zaznamuje trap ali širši hip hop. Seveda ni nujno, da so pregovorno subverzivni, revolucionarni glasbeni izrazi nujno mladostniški, kljub temu pa se jih prepogosto ne upošteva z dovolj resnosti.

Projekt Svoje bi lahko spregledali in mu naredili krivico že zaradi avtorjeve mladosti, čeprav tokratno recenzentko od šestnajstletnika loči le osem let. Pa tudi ker je Svoje iz Teslića v Bosni in Hercegovini. Marko Krunić glasbo ustvarja zadnja štiri leta in je sam zaslužen za vse aspekte tega, kar nam ponuja. Svojo popolnoma samozaložniško spalnično produkcijo je s svetom prvič delil lani, ko je na splet naložil lepo število singlov, pa EP Svoje Pravi Nove, še en EP W.O.A. v sodelovanju z reperjem Vukom in nenazadnje kratek album Sve Dolazi Na Svoje. Tokrat se posvečamo predvsem slednjemu, čeprav se moramo vsaj obregniti tudi ob ostale izdaje, če hočemo album razumeti v njegovi polnosti. Komadi, kakršna sta Summer ali Settle Down, pa tudi drugi, ki so še zgodaj ugledali luč sveta, nam dajo jasno vedeti, da Svoje res tripa na melanholijo, čilanje in brstenje poletnih romanc, ki so svoj kotiček popa zasedle ob koncu dvatisočih kot krilatica dream pop. A Markova muzika kot njegova generacija ne brenka toliko po kitarskih strunah, kot pač posluša lo-fi beats Youtube plejliste, ki si z omenjenim, danes že neaktualnim žanrskim označevalcem delijo predvsem sentiment brezskrbnosti. 

Krunić je morda prav v želji po dosegu globalnega občinstva širnega interneta vse do plošče Sve Dolazi Na Svoje pel pretežno v angleščini. Izkušnja tega poslušalca nato v trenutku srečanja z Markovo materinščino precej zbega, vokal je namreč v večini angleških komadov zvenel tako monotono, da je prej izgubil našo pozornost kot nas zares potegnil, da bi se zasanjano izgubili v topli barvi njegovega glasu. In po drugi strani so avtorjevi komadi v angleščini precej izraziteje arhetipski in trdo zveneči, ne omogočijo enake tematske kompleksnosti besedilnega izraza. Tako opevana sproščenost pa tudi enostavno ne deluje dobro, če se po ustih spotika ob vsaj deloma neudomačene poudarke, kar specifično Markova izjemno počasna izgovorjava kvečjemu še ojača. 

Po kratkem ekskurzu k zgodnejšim izdajam pa naj zdaj eksplicitno naslovimo še ploščo Sve Dolazi Na Svoje. Na njej prvič zaznamo, kako Svoje ne meče le na kup asociacij na tematike ljubezni, temveč da njegova besedila temeljijo predvsem na dogajanju in težavah iz njegovega lastnega vsakdana. Romanca, žalost in brezup zdaj v njegovi glasbi ne lebdijo več kot zgolj abstrakcije, temveč se navezujejo na specifične ljudi in dogodke. Čeprav je to le domneva, Svoje namreč nikoli ne imenuje bližnjih, pa kljub temu dejansko doseže, da se poslušalec poistoveti z njegovimi pesmimi. Preresnim ljudem bodo njegove zgodbe izpadle naivno in nedoraslo, a opomniti je vendarle treba, da le zgoščen in v metafore zavit, odrasel jezik še ne pomeni nujno tudi boljšega besedila.

Svoje nas na večne preobrazbe v odraščanju spomni že kar v uvodnem, naslovnem komadu Sve Dolazi Na Svoje, ki mu hitro in organsko sledi skladba Bijelo Zlato. Ta riše Markova občutja brezupnosti v življenju, ki je na zunaj zlata vredno, a v realnosti katerega njegova izhodišča, njegove sanje ne pomenijo nič. Gotovo je to ena močnejših skladb že zaradi odpiranja eksistenčnih vprašanj, ki prebadajo mlajše generacije tudi denimo v okoliščinah okoljske krize. Če so svet zajebali odrasli, je zdaj na plečih mladih, da izpostavijo krivdo, čeprav bi jim moralo biti zagotovljeno uživanje v brezskrbni mladosti, ne da bi morali reševati zakuhano sranje. Sledeči Vrijeme poveže sentiment osamljenosti s hrepenenjem po ljubezenski intimi, Nisi Tu žaluje ob koncu zveze, nato pa se Svoje premakne v klub s skladbo Beograd, producentsko zelo premetenim komadom. Tega odpre tih refren, ki deluje, kot bi ga poslušali iz hodnika pred plesiščem, zaključi pa ga ekstremno momljav autotunan vokal, ki izriše podobo vsakogar, ki si je kdaj pijano brundal svoj najljubši komad. Z žurom so povezane droge in zasvojenost, ki se jim posveti v skladbi Trava, v predzadnji Vjera pa Svoje spet ostane sam in vse, kar mu ostane, sta ponovna preobrazba ter upanje v prihodnost. 

Sve Dolazi Na Svoje nam razgali ranljivega posameznika, čigar pesmi imajo kljub svoji kratkosti moč, da prežarčijo poslušalca v svet svežih beatov in navdušujočega glasu svojega pevca. Svoje si je pač po internetu že utrl pot in stopil čez prag aktualne metropole svetovne pop glasbe.