Swai: V drevo
Clockwork Voltage, 2025
Tolpa bumov tokrat gosti edinstven projekt Mihe Šajine – Shekuze in Igorja Vuka – BeatMytha, ki sta svojemu dvojcu nadela umetniško ime Swai. Oba sta dolgoletna akterja na raznolikih področjih glasbenega ustvarjanja, Shekuza predvsem kot del zasedbe Moveknowledgement in kot nepogrešljiv del slovenskega techno podtalja, Vuk pa kot producent v dvojcu z N'tokom in z nekaj izvrstnimi samostojnimi ploščami. Oba sta v zadnjih letih zatočišče našla v gibanju Clockwork Voltage, ki skrbi za promocijo in raziskovanje kulture modularne sinteze. Tretja, za podobo in tudi vzdušje albuma pomembna sestavina pa je poezija Ane Pepelnik in njena letošnja, pri LUD Šerpa izdana pesniška zbirka V drevo, ki je plošči, izdani pri Clockwork Voltage, dala tudi naslov. Osrednja pesnitev avtoričine osme pesniške zbirke predstavlja vir tako za vokalno interpretacijo Pepelnik kot tudi za naslove vseh skladb. Pesem V drevo je raztresena po treh komadih, v katerih slišimo fuzijo elektronike in poezije, ki so ji v pripisu k albumu nadeli ime tehno poezija.
Plošča se pravzaprav s svojim umetniškim bistvom pred nami razvije že v skoraj brezbitovskem preludiju, uvodnem komadu V drevo. S tempom, ki ga narekuje Pepelnik, nas zelo lepo pripravi na širjave, ki sledijo. Interpretacija poetinje iz prve roke ponudi uvid v branje sloga, ki ga avtorica goji v svoji poeziji zadnjih let – v pisni obliki prostega verza brez ločil, v primeru konkretne pesmi V drevo dolgih neprekinjenih kitic, temu pa sledi tudi vokalna interpretacija. Kot glasba, ki preži za vogalom, pelje in teče in vozi. Iz pesnice bruha tok misli, tok njene notranjščine, skozi celoten vokalni del plošče vseprisoten spremljajoči faktor. Stiska, bolečina, radost, toda vsekakor nekakšna melanholična, skoraj linearna avtoštudija medsebojnih odnosov, vsakdana, ki počasi preseda. Iz pesnice bruha na stotine utesnjujočih razmislekov, katerim glasba sledi in jih spremlja, jih spravlja na višjo raven, na kateri poezija in glasba sobivata, ne moreta ena brez druge, združita se v pesem. V naslednjem trenutku nas prav zato paradoksalno zaobjame močan inštrumentalni pozdrav, EBM-ovski uvod brez Pepelnik, potop Globoko v meso albuma.
V naslednji skladbi melanholijo iz impresivnega uvoda zamenja nekoliko psihotičnejša iteracija pesmi V drevo. V kapljah na nas dežujejo zavite, zlato-srebrne niti taiste pesmi, pripovedovane v višjem tempu, v electro groovu. Tvar se ponavlja, a pelje drugače. Vsekakor gre avtorjem priznati mojstrsko, postopno odstiranje širin produkcij, ki jih plošča v svoji celoti prikaže in poslušalko počasi popelje od bolj pustolovskih, levopolnih not uvodne tretjine do konvencionalneje utirjene inštrumentalne sredice albuma, v kateri Vuk in Šajina pokažeta tudi, kako domač jima je plesni moment, kako zelo dobro obvladata groove in teksturno bogate globine pravega techna. Pokažeta, kako dobro se dopolnjujeta, razumeta in rišeta temačne razplesane prostore, katerim je tovrstna glasba namenjena. Močan 4 x 4 kickovski groove bogatijo drobci perkusivnih okraskov, klasične igre napetosti in sproščanja, ravno prav melodike in, seveda, pridih neskončnosti, ki traja in traja, vse do točke, ko se nam pred očmi oziroma ušesi v šesti skladbi zopet prikaže Pepelnik. Tokrat očitno narezana, filigrantsko umeščena v že omenjeno metrično pravilnejšo, plesno, udarjajočo sredico albuma.
Vsaj tako, kot je skrbno pripravljen scenosled plošče, je spretno, obrtniško izpopolnjena tudi produkcijska slika albuma. Poznajo se dolgoletne izkušnje Vuka in Šajine, pa tudi čas, ki sta si ga vzela za pripravo albuma. Slojenje elektronskih komponent je nadzorovano, gradnja vzdušij je bogata, predvsem pa navdušuje raznolikost kompozicij. Swai na plošči ponudi že omenjene, svobodnejše pristope, krajše, utirjene, topotajoče koračnice, tu electro, tam bolj dubovski, nekje drugje hipnotični techno, torej tudi žanru oziroma klubu primernejše, daljše skladbe. Ni pretiranega prepuščanja monotonosti in repeticiji, glasba diha, miga, nam pusti dihati in migati, je živa, zanimiva in raznovrstna.
Plošča V drevo ni samo v zvok prečarana, parafrazirana poezija in ni zgolj prek techna položena poezija. Eno gre z drugim, drugo gre s prvim, medsebojna koherenca pa iz slišanega kar izžareva. Glasba in glas, vsak posebej in združena, nas popeljeta v stotine prostorov in trenutkov, v podrobnosti bivanja vsakega od avtorjev. Zvočna celota vodi v mestne parke, v hiše in na ulice, vse do temnih klubskih kotičkov, do prav tiste točke, v kateri se prekrižajo valovanja zvočniških membran. Prežarči nas na planjave, v gozdove, v zasenčen gozdni prostor med zelenim nebom in praprotno preprogo, kjer pod nami vre vesolje podrastja, pod njim pa stoletne, masivne basovske korenine. Skozi pridušen zelen svod nad nami prodirajo tisoči žarkov svetlobe, vsepovsod nas objema in prežema prelivajoča se kalejdoskopska barvna mavrica, okrog nas vrvi od življa, ki ga je sposobna ustvariti zgolj organska spontanost, resda ustvarjena z napravami, ki jih napajata elektrika in prepleteno neskončno kablovje. Toda če se glasbi res prepustimo, nas lahko popelje kamorkoli, tudi prav tja, kamor nas vabi naslov – v notranjost, v drevo. Vsekakor bomo imeli v prihodnji uri opravka z enim najedinstvenejših, najkvalitetnejših in najbolj navdihujočih umetniških izdelkov slovenske elektronike sploh.
Dodaj komentar
Komentiraj