Swans: The Glowing Man

Swans: The Glowing Man

Recenzija izdelka
21. 7. 2016 - 19.00

Young God, 2016

 

Tako, pa smo pri koncu. Štirinajsta plošča v opusu Swans sklepa serijo zadnjih treh albumskih izdaj, ki jih druži (vsaj) to, da so resnični ustvarjalni in poslušalski podvigi, in to ne zgolj v smislu dolžine, čeprav tudi tokratni podvig denimo prinese skoraj dve uri materiala. Novi izdelek sklepa obdobje v obstoju benda, ki se je leta 2010 na odrsko in diskografsko prizorišče vrnil po dolgoletnem premoru. S Swansi se je zadnja leta veliko dogajalo, tako na bendovskem nivoju kot na nivoju posameznikov, ki spremenljivo zasedbo pod vsemogočnimi ušesi Michaela Giraja sestavljajo v posameznih časih.

V in iz prostorov, v katerih nastajajo dotične besede, so minule dneve in tedne Swans pogosto in glasno odmevali. In ne bi bilo točno reči, da je bila izkušnja samo prijetno meditativna in očiščujoča in kar je še te vrste presežnikov. Daleč od tega, če smo pošteni. Vsekakor pa se lahko tudi tokrat pri opisovanju njihovega zvočnega in izraznega tkiva varno zatečemo k nekaterim besedam, s katerimi smo že opisovali tudi prejšnja albuma The Seer in To Be Kind.

Tudi če se le na kratko posvetimo formi na The Glowing Man, se hitro prepričamo, da gre za bolj ali manj ustaljen tip monstruoznosti, ki zaznamuje ta, recimo mu pozni material Swansov. Že sam album je gargantujski in tudi posamezni komadi zlahka presežejo dvajset minut; naslovna skladba tako ob neverjetno detajlni progresiji in udarcih repeticije nanese kar slabe pol ure. Kljub temu, da imamo na albumu na enem polu opravka z okultno zvenečimi mantrami, na drugem pa z eksplozivnimi zvočnimi obzidji, pa je vmes še resnično ogromno elementov, kar zadeva samo instrumentacijo.

Če je To Be Kind ubijala z nekakšnim fizičnim spopadom, The Glowing Man ubija počasi in premišljeno, bolj z opojnim strupom kot le s fizično silo. Hitro, a pravzaprav neopazno se lahko znajdemo v nekakšnem transu, ki ga prebadajo odsekani riffi oziroma zelo kratke kitarske in druge instrumentalne teme, ki izkušnjo zaostrujejo na način, ko je v glasbi poudarek dan rezkim zvočnim niansam, ki pa niso take, da bi hotele do konca potolči, temveč bolj povzdigujejo, svetlogledo silijo k preseganju meja lastne vzdržljivosti in zmožnosti.

Pri tem pomagajo krajši komadi, kot sta denimo osrednji People Like Us in sklepni Finally, Peace., ki na neki način kažejo pot navzgor, k luči, čeprav je vmes še vedno zelo veliko razdejanja; pa brazgotin in smrti in trpljenja in referenc na sprevrženo spiritualnost. Težko je reči, ali gre pri tem za striktno notranje vtise ali za presojo širšega družbenega konteksta, a ena izmed bistvenih poant se zdi, da neskončna banalnost pozitive pač ne vodi prav daleč od cone udobja in minljivosti naivnega občutja, kot je sreča.

Vsak od komadov na The Glowing Man bi si pravzaprav zaslužil izdatne posamične vpoglede, a izpostavljamo le enega izmed krajših, saj že v tem slišimo celo vrsto nadrobnosti, ki delajo ta album absolutni material za velikokratno poslušanje. Nekaj več kot petminutni When Will I Return odpoje Girajeva žena Jennifer, ki se v pesmi, napisani prav zanjo, ubada z lastnim vračanjem k življenju, k luči, potem ko jo je zaznamovala, po Girajevih besedah, »globoko travmatična izkušnja«. Po ugibanjih je šlo za spolni napad, kar sicer na neki čudni način sovpada z obtožbo posilstva, s katero se je Gira soočil ob začetku letošnjega leta, a ta zgodba za zdaj ostaja nerazrešena in razkrivanje njenih podrobnosti močno presega domet tega besedila. Zato zaključimo pri glasbi.

Kljub navdušujoči raznolikosti muzikalnih izrazov in pristopov k liriki in temam so to še vedno Swans, kot jih poznamo: nekje med oglušujočo svetlobo in odrešujočo temo, nekje med bogom in hudičem, nekje med peklom in vesoljem. Morda nam želijo s tem izdelkom še enkrat pokazati, da med črnim mrakom in belo svetlobo ni prav veliko razlike, da pa je med njima treba včasih prehoditi veliko usranih cest. To prikladno ponazarja tudi mini anekdota s snemanja plošče: Gira v nekem intervjuju denimo razkrije, da se je The Glowing Man delovno imenoval kar – The Black Hole Man.

Swans so torej izdali še en silen album. In planet, na katerem smo, se tako ali drugače vrti naprej. Kar zadeva Giraja, to vendarle še ni zadnje dejanje, saj je obljubil, da bo v različnih postavah še naprej nastopal in nemara pod tem imenom tudi še snemal.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

dobra recenzija.

Me veseli. Hvala za komentar!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.