Clean Feed, 2013

Nocoj se lotevamo zadnje plošče znancev Swedish Azz, ki so se z materialom s svoje aktualne plošče nedavno že predstavili na odličnem koncertu v Cerknem. Če na kratko obnovimo: gre za peterico, ki se loteva svojevrstnega hommagea velikanom švedskega jazza, ki je odmeval iz gramofonov in klubov pred nekako štirimi desetletji. Temu primerno se tudi z nocojšnjo ploščo predstavljajo v nekakšni 'retro' ikonografiji. Plošča je izdana le na dvojnem vinilnem EP-ju, sam naslov pa obuja imena bopovskih zasedb iz sorodnega obdobja. In kot je bilo omenjeno tudi v okviru preteklih predstavitev zasedbe Swedish Azz na tej frekvenci, ne gre toliko za moderno aranžiranje ali obnovo kot predvsem za uporabo materiala, ki pa zvesto ohranja svoje originalne reference predvsem v naslovih skladb.

In kot je neobveščenemu poslušalcu zdaj verjetno že jasno, nimamo opravka z zgodovinskim obratom h koreninam, pač pa z domiselno rabo zunaj matične dežele pozabljenih avtorjev za povsem moderno muziciranje. Uporabe materiala pri tem ne gre razumeti zgolj metaforično, saj ta poteka pri Swedish Azz vselej na dveh ravneh: skozi osnovne fraze originalnih kompozicij in hkrati delno rabo zvočnega zapisa, ki se na gramofonu ponovno zavrti izpod prstov avstrijskega gramofonarja Dieba 13. Vendar slednji v zasedbi še zdaleč nima zgolj vloge poustvarjanja, saj gre bolj točno tu izpostaviti predvsem os žive elektronike in akustičnega muziciranja. Predvsem tu pa časovni preskoki dobijo svoj pomen v povsem sodobni formi. Sicer znanci iz številnih sodobnih impro-jazzovskih zasedb resda ne izražajo zgolj poustvarjalne namere, a še bolj je očitno, da se njihovo muziciranje oddalji od zvoka in vlog, v katerih smo jih vajeni sicer.

Z določeno mero spekulacije pa menimo, da jim to omogoča ravno tisti material, katerega 'rabo' smo že nekajkrat omenili. V prvem komadu smo tako slišali precej ekspresivno variiranje osnovne fraze, ki jo je v vznesenejšem momentu konkretno maličil Gustafsson, pri čemer namesto prepoznavne moči svojega pihanja uporablja analogno elektroniko. Teže smo razdružili momenta akustičnega in elektronskega v drugem komadu, ki se je v prvem delu konkretneje poigraval s sinergijo 'žive' igre in gramofonske manipulacije. Pred finalom pa se bomo sedaj posvetili še tretji strani plošče, kjer se prispevki posameznih muzikantov zopet povsem stopijo v zelo zvočno orientirani igri. 'Zvočno', saj bo tokrat zabrisana meja med tolkalsko vlogo Erika Carlssona oziroma bo ta zadobila obris, ki predvsem povezuje elektronski del zasedbe in niansiranje vibrafonista Kjella Nordesona.

Razbitje plošče na štiri dele nam tokrat narekuje oblika dvojnega EP-ja izdaje, kar ravno tako omogoča svojevrstno poslušalsko izkušnjo. Swedish Azz se sicer res poigrava s tradicionalnim in modernim, a bolj kot to nas preseneča različno zvočno kombiniranje, ki se ne omeji le na različne podmnožice celote, pač pa se poigrava tudi z dvojnostjo žive igre in gramofonsko manipulacijo. Posamezne fraze, ki nakazujejo obrat k predelanim skladbam, vseskozi nastopajo zgolj kot oporne točke, njihova razgradnja pa v igro vnaša še kaj več kot le izmenjavo kolektivnega in individualnega. Na zadnji strani plošče bi tako lahko jasno pokazali na 'solistični' vložek Dieba 13-a, a gre pri njem v resnici bolj za konkretno vstavitev radiofonskega materiala sredi prehajanja med tišjim drobljenjem in strumno repeticijo – ravno dovolj kratko, da se ne povzdigne v glavni motor skladbe. 

Swedish Azz se tokrat, v manjšem odmiku od prve plošče Jazz pa Svenska, bolj posvetijo formi komada. Vendar je pri tem 'komad' dejansko tudi vstopna točka za povsem različne pristope rabe starega v moderni formi, ki poteka na meji zvočno zanimivih pristopov in jazzovsko bolj klasične igre. Na ta način pa nas Swedish Azz vračajo k staremu predvsem na neki bolj površinski ravni: namreč na ravni prisluhovanja, ki od nas terja, da se posvetimo vsakemu kosu posebej. Swedish Azz!