Feel It Records, 2020

Pičli mesec po tem, ko je založba Feel It Records, ameriški bastijon kitarskega undergrounda, izdala debitantski album dua  Sweeping Promises, je vsem jasno, kako pomembno in vplivno ploščo so ob tej priliki izdali. V prvem tednu izdaje je založba v celoti razprodala prvo serijo debitantske plošče Hunger For A Way Out. Hkrati je do sedaj več kot 800 uporabnikov platforme Bandcamp ploščo podprlo oz. kupilo, a tu so seveda tudi predvajanja plošče na Youtubu, ki jih je zdaj že nekaj deset tisoč. Nismo obsedeni s poročanjem podatkov o prodajah in popularnosti raznoraznih albumov iz podpodnih krogov, a take številke se v tem okolju ne pojavljajo vsak dan in prav opogumljajoče je gledati, kako najbolj iskrena neodvisna scena sprejema in podpira nove, izstopajoče bende, čeravno gre za popolne anonimneže, kot sta Sweeping Promises iz Bostona v Massachusettsu. Direktna podpora, o kateri pogosto lahko samo sanjamo.

Pred nami je torej prva plošča dvojca Sweeping Promises. Gre za projekt, ki ga vodita Lira Mondal in Caufield Schnug, ustvarjalca, doma iz okolice Bostona, njuno predhodno muziciranje pa je potekalo v različnih lokalnih indie bendih, kot so Mini Dresses, Dee-Parts in Splitting Image. A zdi se, kot bi Lira in Caufield v svojem najnovejšem projektu Sweeping Promises našla najbolj jasen izraz doslej. Večina kritikov projekt uvršča v sfero ameriških in evropskih bendov tipa Pylon, Kleenex in The Fire Engines, s čimer se strinjamo tudi sami. Gre za zvok, ki se močno nanaša na začetke neodvisnega in raziskovalnega DIY postpunka. A ne glede na primerjave z davno preživetimi bendi Sweeping Promises zvenita sveže in precej spontano, album pa zaznamuje tudi močna afiniteta do preciznega, ekonomičnega pesmopisja, ki je verjetno najbolj izpiljeno doslej.

Plošča takoj ponazori eno-mikrofonske snemalne čarovnije, ki jih dvojec izvaja na seansah v svojem skromnem studiu. Zvok je izpolnjen z nežnostjo in preprosto prijetnostjo, ki sta značilni za snemanje na trak. Ne vemo sicer, ali sta Sweeping Promises ploščo dejansko posnela na trak, mogoče gre samo za še en digitalni nateg, a o tem ne bomo razglabljali, saj je bendov  zvok popolnoma uravnotežen. Duo se podpisuje tudi pod miks in mastering plošče, s tem pa plošči preda svojo polno zvočno vizijo.

Sweeping Promises se od večine sorodno zvenečih bendov razlikujeta v preprosto drugačnem glasbenem ozadju, svojih korenin namreč ne poganjata v ortodoksnem punk podtalju. Pevka Lira Mondal je denimo dober del prejšnjega desetletja preigrala  v indie rock bendu Mini Dresses in to ozadje se ji tudi pozna. Lira izstopa po tem, da je pogumna, z vokalom se postavi v ospredje komadov. Za razliko od mnogih aktualnih punkovskih  bendov se ne želi skrivati globoko v miksu, kar je seveda dobrodošlo dejstvo, tovrstna drugačnost pa je v tem primeru tudi velika prednost, saj njuni najbolj iskreni občutki pridejo do direktnega izraza, kar je mogoče glavna značilnost te plošče, seveda poleg odličnega občutka za pisanje skladb. Aranžmaji so bogati in polni subtilnih sprememb, komadi redko zaidejo v odvečne dele, soliranja pa so ponavadi preprosta. Komadi v svojih navidez enostavnih oblikah res dobro funkcionirajo in to je bržkone razlog za tako močan odziv na ploščo.

Vsak mesec ali dva se pojavi kaka nova plošča benda, ki močno prevzame pozornost širše scene. Če so bili to na začetku poletja Special Interest iz New Orleansa, sta na koncu poletja to nedvomno Sweeping Promises. Plošča je še en živ dokaz o skupnosti, ki je pripravljena sprejeti mlade in neuveljavljene bende. Niti 100 plačanih recenzij na raznih glasbenih portalih ne bi bendu prineslo tako iskrenega followinga, tovrstni trenutki pa so res lepi in redki. Na njuni plošči Hunger For A Way Out je produkcija skromna, komadi pa se ravno zato bleščijo v najbolj surovi in naravni obliki. Gre za debitantski album, ki bo nedvomno pustil močan vtis, ostane nam še zgolj, da bendu Sweeping Promises pustimo, da nas prepriča v svoji posebnosti.