Top Dawg Entertainment/RCA, 2017

Pogosto se srečamo s hip-hop/r'n'b umetniki, ki jih scena zaznava in priznava dolga leta, preden izdajo svoj prvi pravi album. Samo letos so svojo prisotnost z odmevnimi debitantskimi albumi potrdili npr. Sampha, Syd, Kelela, Goldlink, Cyhi The Prynce in Vic Mensa, ki so vsi predhodno kar dolgo opozarjali nase z raznimi krajšimi izdajami oziroma so delovali kot člani raznih kolektivov. V takšnih primerih se večinoma izkaže, da se je potrpežljivost izplačala, saj so rezultati pogosto zreli albumi, s katerimi avtorji izkažejo dodelan umetniški izraz in znajo izpostaviti svoje prednosti. Nič drugače in pravzaprav zelo izrazito pa slednje velja za album ctrl, ki ga je letos izdala Top Dawg Entertainment umetnica SZA.

Svoj eksperimentalni pristop k ustvarjanju novodobnega soula in r'n'b-ja je SZA prvič resneje nakazala leta 2013 z EP-jem S, leto kasneje pa je slednjega izdatno nadgradila s kratkometražnim izdelkom Z, ki ga že lahko uvrstimo med ključne alter-r'n'b izdaje zadnjih let. Njegove nadžanrske tendence so namreč presegale veliko večino podobnih bolj mainstreamovskih izdelkov, gostovanji Chanca The Rapperja in Kendricka Lamarja sta pevko vzpostavljali kot legitimen del hip-hop skupnosti, hkrati pa je šlo za še vedno sorazmerno atmosferičen, statičen in občasno res tudi premalo izrazit komplet pesmi.

Kot naslednjo večjo prelomnico na pevkini poti do albuma velja omeniti še izdajo, ki ni bila niti zares njena, a jo je prav zaradi določene izrazitosti in oprijemljivosti vseeno izpostavila najširšemu občinstvu doslej. Z gostovanjem na Rihanninem komadu Consideration, ki ga je SZA sicer v veliki meri napisala sama in najprej celo želela obdržati zase, je najbrž vsaj malce občutila pozornost, kakršne je zasluženo redno deležna zdaj, ko je globoko v svojih dvajsetih svetu vendarle predstavila svoj debitantski album.

In res se zdi, da se je ctrl za pevko zgodil ob pravem času. Že uvodoma se s komadom Supermodel nakaže albumova produkcijska neoporečnost na eni strani, torej njegova dostopna, hookovska in beatovska prepričljivost, ter na drugi njegova izvirna, na iskanje lastne identitete v vrtincu nesrečnih ljubezenskih odnosov osredotočena poetičnost. Zadeve se sicer zdaj lahko zdijo manj eksperimentalne in raziskovalne kot s kakšnim izmed starejših komadov, a budnemu ušesu je hitro jasno, da se je prav skozi eksperimente in pevkine izlete v neznano lahko izkristaliziralo 14  dodelanih in tudi dostopnih skladb. Predvsem je to očitno v močnejši prvi polovici plošče, ki poleg velikih hit singlov Drew Barrymore in Love Galore prinaša naprimer še komad Doves in The Wind, ki že zaradi odlične gostujoče kitice Kendricka Lamarja in zabavnega opevanja vagine predstavlja nek bolj samosvoj, alternativen vrhunec. Prav vzpostavljanje novega anti-ljubezenskega 20-in-nekaj diskurza se zdi tudi ključna sestavina SZA-jinega uspeha, saj se pevka na ta način postavlja na pozicijo daleč stran od osrednjega toka r'n'b-ja pa tudi od mnogih alter kolegov, ki znajo kdaj pa kdaj zapasti v pocukrano. SZA je lastni glas našla v zavestnem privzemanju vloge t. i. druge ženske oziroma, kot pravi v enem izmed singlov, vikend ženske, ob tem pa v verzih, s katerimi pogosto neposredno nagovarja neiskrenega ljubimca, dvomi o svoji privlačnosti, zabavnosti, posebnosti, a to počne tudi z dobršno dozo humorja in prefinjene, samozavestne provokacije.

Njene izpovedi na ta način delujejo sveže in neobremenjeno ter se občasno zdijo povsem proste, kot bi izšle iz čustvenega freestyla, a po drugi strani v sebi nosijo tudi potencialno ikonične verze, ki bi lahko zašli tudi med pomembnejše točke ameriške pop kulture. Ob tem je SZA vokalno ves čas zanesljiva in impresivna, a pogosto namerno negotova in spontana, prostovoljno ujeta med petje, rapanje in soulovsko improvizacijo. Vse to pa lahko funkcionira predvsem v navezavi na samo glasbo, ki se pod vplivom pisane producentske in tudi songwriterske zasedbe izmika klasični r'n'b plesnosti in naprimer v Doves in The Wind ali v Pretty Little Birds brez težav inkorporira elemente jazza, po drugi strani pa v precejšnjem delu plošče privzema komponente alternativnega aranžiranja skladb. S to eklektiko bolj kot na MTV-jevski r'n'b SZA spomni denimo na junakinjo indie festivalov Santigold, v inovativnem sestavljanju pop skladb pa tudi na kakšnega Justina Timberlaka, ki ga nekje tudi  sampla.

Vse to so načini, na katere si SZA utira poti v drugačne medije in se postavlja ob bok velikim imenom drugih, bolj alternativnih žanrov, pa čeprav jo za svojo v zadnjih mesecih jemlje tudi mainstream in je bil naprimer njen nastop v priljubljeni oddaji Saturday Night Live eden izmed odmevnejših glasbenih trenutkov ameriške TV letos. Čeprav se zdi njena glasba ob tem precej apolitična in osebna, je že zaradi njene očitne umeščenosti globoko v realnost temnopolte ameriške ženske hkrati tudi družbena, obenem pa se na večino njenih verzov mlade izgubljenosti zlahka naveže tudi marsikdo drug. Podobno kot je lani torej storila Solange, nam SZA letos prinaša pisano paleto emocij temnopolte Američanke, hkrati pa nam skozi univerzalne pripovedi daje vedeti, da podobne barve barvajo tudi vsakdan marsikoga drugega. In če se je torej izkazalo, da je SZA z albumom čakala dovolj dolgo, da je umetniško dozorela, se po drugi strani tudi zdi, da je ctrl izšel v svet, ki je tovrstnim umetnicam in ploščam pripravljen tudi bolje prisluhniti.