Interscope, 2015

Prav neverjetno je, kako naglo je glasba Tame Impala iz avstralskih klubov priromala v dom slehernega rockovskega navdušenca. Na phaser pedalu zgrajena ustvarjalna filozofija tvorca Kevina Parkerja je le z dvema studijskima ploščama uspela pričarati arhetip psihedelične rock godbe 21. stoletja, ki so jo z odprtimi rokami pograbili domala vsi. Da je produkcijski in ustvarjalni miš maš pravzaprav delo enega človeka, je le še krepilo poveličevalno noto, ki ni ušla niti medijem vseh vrst in izročil. Tako ne preseneča, da je izid tretjega albuma Tame Impala, Currents, veljal za eno najbolj pričakovanih studijskih beležnic letošnjega, že tako s superlativi pogretega glasbenega leta.

Želja o aktivnejšem pomiku k sintetizatorjem zvoka, s katero je Parker odkrito koketiral že kmalu po izidu čudovite predhodnice Lonerism, je z zanimanjem krožila med nestrpneži, ki so prvi priokus plošče lahko okusili že spomladi. Megalomanski single Let it Happen je mogočno združil vizijo napovedane rock elektronske simbioze. Njuno prepletanje je minilo v duhu složnosti, kot nekakšna mutacija pri trku dveh svetov. Prav s skladbo Let It Happen je Parker kot avtor uspel do potankosti idealizirati zastavljeni koncept, glasbo Tame impala približati novemu dimenzičnemu okolju in zbuditi občutek, da je ni stvari ali koncepta, ki bi ga ne uspel uspešno izpeljati.

In nastavki za ploščo Currents so vsekakor dobri. Uvodnemu singlu Let It Happen sledi modificiran zaloopan psyche housevski preblisk Nangs, zato da bi nas potopil v razmeroma prijeten repetitivni elektro pop moment The Moment in se nam, če se nam do omenjenega trenutka ni posvetilo, izpovedal v r&b šlagerju Yes I’m Changing. Toda že hiter pomik skozi ploščo da slutiti, da je ob prevzetem upočasnjenem electro beatu plošča izgubila veliko značilne dinamike. Svoje izrazne izzive je Parker utopil v sintetičnih ritmih in prevzeti repetitivni filozofiji plesne glasbe, zaradi česar plošča vseskozi vzbuja varljiv občutek, da se okrog nje odvija bore malo, da se utaplja v monotonosti in nedoživetosti. Naenkrat Parkerjeve avanturistične drže ne pooseblja shizofren tokokrog skladb, marveč plošča sama, natančneje njen pristop. In v njeni zadržani kontroliranosti se počasi razpirajo tudi njene lepote, denimo najboljša Parkerjeva pop skladba The Less I Know The Better ali doživeta zaključnica New Person, Same Old  Mistakes.

Še vedno pa bi težko dejali, da je zavestno omejevanje izraznosti ali bolje rečeno kontekstualizirano skladanje na plošči Currents za Tame Impalo posebej revolucionarno. Ne nazadnje je Parker v osvajanje novih konceptov odnesel prav vse predhodno izoblikovane trademarke. Če že kaj, potem ji lahko pripišemo obilico avtorske samorefleksije. Currents v zgodovini Tame Impala prvič ne zveni bendovsko, kar pomeni, da je Parker pripravljen stopiti še korak dlje na poti avtorskega pozicioniranja, kar mu resnici na ljubo tudi zares uspeva. Currents nikakor ni prehodna plošča glasbenika, ki išče novo ustvarjalno pot, kot jo mnogi radi razumejo, marveč jasno začrtana in izdelana elektro pop skovanka izvajalca, ki v času svojih treh izdaj niti za trenutek ni izgubil fokusa.

To, da Currents tako ostro razdvaja občinstva, ni presenetljivo. Scenarij se je ponovil že premnogim izvajalcem, ki so skušali prisluhniti ustvarjalnemu umu. Kar je veliko pomembneje, je, da je Kevin Parker še enkrat več uspel dokazati, da mu kot izvajalcu s tako jasno izdelano vizijo v polju mainstreama ni para. In za mnoge je to tudi dovolj.