Zaradi prevelike diskrepance med videzom in vsebino je prevpraševanje temeljev pogosto edina dostojna in učinkovita metoda za dojemanje mnogih, ne zgolj glasbenih izrazov. Taylor Ho Bynum – ameriški trobilec, predvsem hornist – je zato ob svojem zadnjem albumu s sekstetom sam poudaril, kako pomembno je zanj spodkopavanje vsakršnih poslušalčevih pričakovanj. Pri tem je, kot pravi, razlikovanje ali, prav nasprotno, postopno zabrisovanje meja med kompozicijo in improvizacijo stvar procesa, v katerega se je Bynum odločil vpeljati še mnogo več spremenljivk. Prav koncept osnovne kompozicijske dvoličnosti je že nekaj časa očitno eden najbolj plodovitih pristopov k jazzu, ki šele ob najstrožjih in najbolj zapletenih strukturnih določilih lahko ponovno začne osvajati svojo lastno svobodo. Da domnevna odsotnost idioma ne postane nov idiom, ki bi že apriori ustrezal predsodkom o njegovi naravi. Takšno izhodišče ponuja eno izmed možnosti, kako poslušati letošnji album Apparent Distance, ki ga je Taylor Ho Bynum posnel s svojim odličnim sekstetom. Poleg Bynuma ga sestavljajo tudi vedno navdušujoča kitaristka Mary Halvorson, saksofonist Jim Hobbs, pozavnist in tubist Bill Lowe, basist Ken Giliano in bobnar Tomas Fujiwara.



Diskrepanco med videzom in domnevno resnično vsebino album Apparent Distance nenehno postavlja v središče pozornosti, saj gre za enega izmed tistih izdelkov, ki jih je ob zavedanju nemožnosti te naloge treba poslušati na več nivojih hkrati. Celota seveda presega seštevek posameznih delov in jo je treba pogledati od daleč kot zvočni konglomerat, a tudi od blizu v vseh drobnih niansah, glasbenih dialogih in celo osamljenih glasovih. Na albumu Apparent Distance se pojavljajo in ponikajo krožne melodije brez jasnih začetkov in koncev, ki sicer povezujejo posamezne dele suite. Ponekod se pokažejo v lažnih enoglasnih pasažah, kar je prav tako presenetljivo kot to, da spet drugič vzniknejo od nikoder. Za ponazoritev lahko šteje že nasprotje med prvo in drugo skladbo: po previdnem uvodu, ki deluje kot tipajoče iskanje in sprva plašno usmerjanje luči v globine, se nenadoma pojavi udarni ritem. Prepletajoče in skrbno izbrano barvno niansiranje uvodnega komornega dela dobi s tem svoj dialektični protipol.



A četudi začetek druge skladbe poslušalca dobesedno vrže na noge, ga razmislek o slišanem vrže na tla. Kar na površini namreč zveni kot čvrsta, že skoraj plesna ritmika, je v resnici domišljena strukturna potegavščina: namesto uvodnega slepila štiričetrtinskega ritma gre v skladbi najprej za postopno dodajanje in nato še odvzemanje ritmičnih enot, ki ustvarita nekakšno ritmično kroženje: štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst osmink, nato pa spet nazaj do trinajst. Učinek napetosti med površino in podlago še dodatno podkrepi Mary Halvorson, ki vsa izhodišča čedalje bolj odločno spreminja v neko čisto, nedeljeno pretočnost. Po naslednji umiritvi začne v ozadju nekaj spet brbotati, se stopnjevati v glasbeno plimovanje, iz katerega končno nastane mogočno valovanje.



Da Apparent Distance raziskuje številne izrazne možnosti hkrati, je lepo slišno v katerikoli od štirih skladb. Taylor Ho Bynum, ki smo ga med drugim v Tolpi bumov poslušali tudi z zasedbo Convergence Quartet, navdušuje s širokim izraznim razponom od s težavo iztisnjenega cviljenja do hipnega preskakovanja med skrajnimi registri. Tukaj je med sodobniki treba verjetno omeniti tudi Natea Wooleya, trobentača, s katerim je Bynum že tudi sodeloval. Free bop, razdrte ritmične strukture in nenadna agresija, ki raztrga ostanke te glasbene preje, da se iz njih lahko dvigne somnambulna melodija – vse to je album, ki ga bomo poslušali v nadaljevanju.