Spècula, 2016

Teho Teardo in Blixa Bargeld sta po treh letih posnela drugi skupni album, ki mu tako kot prejšnjemu sledi turneja, na kateri se bosta prav tako kot na prejšnji ustavila tudi v Ljubljani. Bargelda, sicer frontmana Einstürzende Neubauten in nekdaj tudi člana spremljevalcev Nicka Cavea The Bad Seeds, danes pa sodelavca zelo raznolikega spektra ustvarjalcev, zagotovo ni treba natančneje predstavljati. Njegov pretekli in sedanji sodelavec Teardo pa se je na glasbeno pot podal z industrial skupino Meathead, do danes pa kot multiinstrumentalist in zvočni oblikovalec ustvaril glasbo za več filmov in je tudi prejemnik nagrade, ki nosi ime po Enniu Morriconeju, prejel pa jo je za glasbo v filmu Il Divo. Teardo bo ta konec tedna že drugič letos koncertiral pri nas, saj je namreč že spomladi nastopil v Cankarjevem domu. 

Naslov novega skupnega albuma tega nemško-italijanskega tandema Nerissimo je presežnik pridevnika nero, ki po italijansko pomeni črn, nerissimo pa je torej z eno besedo "najčrnejši". Vendar album ni kaka očitno mračnjaška stvaritev, kot bi nas lahko zlahka zavedel njegov naslov. V uvodnem in hkrati tudi naslovnem komadu Bargeld poje o svojem glasu oziroma o njegovi barvi - najbrž ne rabimo posebej izpostaviti, za katero barvo gre. Sicer pa poleg vokaliziranja v angleščini, italijanščini in nemščini Bargelda na pričujočem albumu slišimo še na večjem naboru instrumentov s tipkami, različnih kitarah, tolkalih, orglicah in raznih efektih. Teardo pa se poleg drsanja strun različnih kitar sprehaja še po tipkah prejkone obrobnih instrumentov, kot sta čelesta in harmonij, v roke pa prime tudi okarino. Dvojcu se tudi na tem albumu pridruži še nekaj glasbenikov na klasičnih instrumentih, kot so godala čelo, viola in violina, nato še basovski klarinet, v komadu The Beast pa "zapoje" tudi pojoča žaga. 

Poleg njunih avtorskih del je na albumu pristala še verzija komada The Empty Boat Caetana Velosa, ki ga je ta brazilski glasbenik izdal leta 1969. Priredba, ki jo slišimo na albumu Nerissimo, je prvič izšla že na EP-ju Spring izpred dveh let, takrat sta jo tudi že pospremila z videom. Od komadov na novem albumu pa se z - recimo temu - tihožitnim videom priznanega fotografa Thomasa Rabscha ponaša še prej omenjeni komad The Beast. Kader iz tega videa, v katerem nastopata naša protagonista, je pristal tudi na naslovnici albuma, parafrazira pa oljno sliko Hansa Holbeina mlajšega iz leta 1533, ki se ukvarja s pojmi, kot so filozofija, človekova končnost, religija ali iluzija. Prav tem pojmom se na novem albumu seveda posvečata tudi Bargeld in Teardo. Plošča 'Nerissimo' zvočno niti ni tako daleč od poznejših del Einstürzende Neubauten. Kot celota deluje kot kolaž sicer lakoničnih skic, ki jih med drugim vodi preračunana zadržanost, kakršno opazimo pri minimalno premikajočih se nastopajočih v videu za The Beast. 

Na albumu se znajde tudi Ulgae, pravzaprav kratka ljubezenska pravljica v obliki radijske igre, ki je opredeljena kot »mikrobiološka opera«, o kraljici po imenu Ulgae. Omenimo še verz iz komada Ich Bin Dabei, ki poziva, naj se tema bolj sveti, kar Bargeld in Teardo s svojo komorno stvaritvijo tudi dosežeta. Album Nerissimo je tako nadvse poslušljiva sodobna klasika, ki bi bila seveda prikladna tudi za film ali gledališče. To seveda ni naklučje, ravno ustvarjanje takšne glasbe je namreč sploh povezalo Teha in Blixo. Vendarle pa zaključimo z refrenom komada Dhx2, ki pravi, da bi upanje moralo spadati med kontrolirane substance, kakopak.