Spècula, 2015

Italijanski producent in multiinstrumentalist Teho Teardo se kot solistični izvajalec vztrajno podaja novim uspehom naproti. Z odstopom od nekdanje matične industrial zasedbe Meathead si je kot solistični ustvarjalec filmske glasbe pravzaprav ustvaril odlično zaledje. Leta 2009 je bila na festivalu v Cannesu njegova drznost poplačana z Morriconejevo nagrado za najboljšo filmsko glasbo v filmu »Il Divo«, sicer pa je bil od leta 2007 pri podeljevanju italijanskih filmskih priznanj Davida di Donatella vselej nekje med višje uvrščenimi nominiranci.

Svoj zadnji projekt »La Retour à la Raison« je posvetil avantgardističnemu režiserju Manu Rayu in za razliko od predhodnih projektov glasba z dotične plošče ni bila narejena za film. Zvočna slika, ki jo avtor ponuja tokrat, predstavlja njegovo globoko naklonjenost režiserju in njegovim trem kratkim filmom, po katerih so na plošči enako imenovane tri njegove skladbe: La Retour à la Raison, Emak-Bakia in L'etoile de Mer. Razporeditev skladb se ujema tudi z njihovo filmsko kronologijo.

Projekt »La Retour à la Raison« je tipično mračen zvočni spoj godal, klavirskih pasusov, efektiranih kitar in elektronike, ki nas asociira na nekakšno morbidno mešanico Briana Ena z zasedbami Massive Attack, Velvet Acid Christ in Skinny Puppy. V aranžmajih je ne glede na številne prispodobe čutiti ostro profesionalno kultiviranost, saj Teardo ne pretirava z raziskovanjem zvočnega horizonta. 

V tej multiinstrumentalni zvočni gmoti se prav sliši matematično načrtovana večplastnost instrumentalnega repertoarja. Zdi se, kot da Teardo točno ve, kaj počne. Samozavestno drvi po plitki sonični materiji, ki zaradi vmesnih godalnih sunkov in orkestralnih grmenj ne razvodeni. Poslušalec ima med predvajanjem plošče občutek, kot da bo prej ko slej prišlo do instrumentalne eksplozije. Čakanje nanjo zna biti sila vznemirljivo, na trenutke celo nelagodno, dokler nam avtor vnovič ne servira z nenadno vpeljanimi zatišji, ki kot takšna učinkujejo le kratek čas. Še vedno so tovrstni pasusi dovolj dolgi, da si lahko poslušalec opomore in se pripravi na novi sveženj histerično zaprepadenega instrumentalnega razkroja. 

Plošča ima zelo dinamičen in energičen odzven. Pri poslušanju »La Retour à la Raison« se čas ne ustavi, temveč se prej zdi, kot da preskakuje naprej. Navadno je v sorodnih žanrskih krogih ravno obratno, saj ustvarjalci in ustvarjalke svoj izraz v godbenem miljeju pogosto še raziskujejo, kar se običajno odraža v razpotegnitvi in repeticiji tišin, noiserskih odiranj in harmoničnih struktur. Teardo tovrstnega ravnotežja več ne išče, temveč svoji izpiljeni zvočni podobi prispeva le elemente, ki bi še bolj kristalizirali siceršnjo turobno instrumentalno izpoved. Slednja se ujema z izbranimi dadaističnim kratkimi nemimi filmi Mana Raya.

Album se odpre s skladbo La Retour à la Raison, poimenovano po istoimenskem kratkem filmu, ki velja za enega prvih dadaističnih filmov sploh. Na pretežno črni podlagi neustavljivo dinamiko ustvarjajo izgubljajoče se luči, padajoči kovinski predmeti, žeblji in vrteče se spirale. Teardova kompozicija je izvrstna zvočna interpretacija tovrstne vizualne dinamike, ki jo je ohranjal s posamičnimi zvočnimi prekinitvami, ki so vsakokrat predstavljale uverturo v melodični preobrat. Na ta način je tudi njegova zvočna slika uprizorila nekakšno razpadanje in kroženje predmetov in pomenov v kozmosu. 

Sledeča skladba Emak-Bakia je prav tako poimenovana po Rayevem prispevku iz leta 1927. Teardo meni, da je njegovo primerjavo med dvema medijema spodbudilo vprašanje, kako si je mogoče zamisliti posamične artefakte, če jih spremljamo simultano s prostorske in časovne perspektive. Medtem ko je prostor idejno ostal isti, se je med obema umetnikoma ohranil časovni razpon. Teardo je slednje upošteval in v spoštljivi maniri v svoje kompozicije vlil drobec duha sodobnosti.

Plošča »La Retour à la Raison« je zvočni dokument, ki pripoveduje o Teardovem srečanju z deli kultnega režiserja. S projektom je poskušal vzpostaviti dialog med obstoječo sliko zgodnjih dadaističnih filmov in domnevnim zvokom, kakršnega si je zamišljal ob ogledu posamičnih kadrov. V delih Mana Raya iz 20. let prejšnjega stoletja je našel ogromno elementov, ki jih je na svoji plošči poskušal zvočno interpretirati. Z manj konvencionalnim pristopom je skušal širši javnosti približati kratke filme svojega idola.