Norma Evangelium Diaboli, 2016

Bero prepovedanih in vsem dostopnih sadežev nadaljujemo s Teitanblood. Ta nesnažni španski duo, ki je z leti postal zagotovilo miniranja neandertalskega death metala za pridobitev obilnih in lepljivih količin črnine, je pod okriljem referenčne Norma Evangelium Diaboli ob koncu prejšnjega leta med nas poslal EP z naslovom Accursed Skin. V rangu tega, kar je leta 1999 Nocturno Culto označil za svojo priljubljeno dolžino death/black izdaj, nam ta plošča v roke potiska dva kosa različnega časovnega nastanka, a sorodnega izvora - uvodno in novo Accursed Skin ter zaključno Snctified Dysecdysis, ki je poprej izšla že na kultnem EP-ju Woven Black Arteries. O Teitanblood smo na Radiu Študent prvič spregovorili lani, ko smo v oddaji Razširjamo Obzorja predstavili njihovo zadnjo dolgometražno mojstrovino Death, zato poslušalce napotujemo na našo spletno stran, na kateri vam je posnetek te oddaje zlahka dostopen.

Kaj torej povedati, kaj obnoviti? Morda to, da se po lastnih besedah napajajo iz tistih mitskih ekstremno-metalskih obdobij, ko death in black metal še nista bila ločena? Da je izraznost Teitanblood dejansko en sam enormen izbruh nezaslišanega primitivizma, ki pa je v svojem naboju in udejanjenju tudi in nujno skrajno avantgarden? Da se v misli in telo prikličejo mejniki, kot so Under The Sign Of The Black Mark od Bathory, A Blaze In The Northern Sky zasedbe Darkthrone ter seveda celotno zgodnje gestacijsko obdobje severnoameriškega death metala, na čelu s kakšnimi Autopsy in Morbid Angel? In da v duhu novega teološkega fanatizma znotraj satanskega metal undergrounda, ki ga še najbolj zaznamujejo Deathspell Omega in omenjena založba, ta bestialni španski dvojec še naprej postavlja mejnike na poti eksplikacije temeljnega postulata »Satan = padec = čas = smrt«? Vse to. Ali pa povedano drugače: »down-tuned death metal sickness«, »searching the black in death metal« ter končno - »death metal, black magic«.

Accursed skin se prične valiti z uvodno krajino raznih prekladanj in udarjanj, filtriranih skozi tekočinsko zvočnost, ki nabrekne v zamolklo in črno, črno death/doom gomazenje. Glas se odstira kot grožnja in obenem nizko kruleča priča neizrekljivim abominacijam. Kaj poslušamo, kam nas vleče, kaj in od kod nam govori? Zakaj se ta glas zlomi in prične fanatično vpiti, kot da ne bi več zdržal? In se nato sesede v tišino, ki jo zapolni manični kitarski demonizem in primitivno bobnarsko udrihanje? No, Teitanblood so metal za popizdit in karkoli imajo za izraziti, izrazijo znotraj pravovernih, žlahtnih in doživljajsko ozemljenih death/black temeljev. Če to ni dovolj, preprosto potencirajo določene spremenljivke te alkimistične enačbe, dokler tradicionalni postulati ne razkrijejo lastne tujosti in podivjanosti, ki je bila le navidez ukročena in uokvirjena. Poslušati, ne iskati, poglobiti, ne bežati – slišati in potencirati ter prevesti v akcijo, zverinsko zasledovanje glasbeno-doživljajskega ekstrema, ki je že tukaj.

Fanatizem Teitanblood je tako neapologetski, da v njihovem vrtincu ni zaznati razlike med brezsramno prilastitvijo uvodnega riffovsko-solističnega motiva A Fine Day To Die od Bathory, ki ga srečamo v prvi tretjini Accursed Skin ter selitvijo teh intenzitet v bolj demonsko in morasto zvočno sliko končne Sanctified Dysecdysis. A tvarine obeh komadov so med seboj spete tudi na pojmovnem in metafizičnem nivoju. Dysecdysis je medicinski termin, ki se uporablja za nepopolno ali kako drugače moteno levitev kože pri kačah in kuščarjih. Koža, torej - kot vezno tkivo in tkivo, na katerem se artikulira formula tega artefakta, do nas priteče kot tekočina iz uvoda. »Prekleta koža« in »posvečena abnormalna levitev«. Kaj proizvaja koža, kaj je dediščina njene narave? Opilki, hraste, odmrli delci. V Kabali obstaja ena tovrstna abnormalna, deformirana, prekleta levitev, ki ima razsežnosti vprašljivo nadzorovane kozmične katastrofe. To so spraskanci, lupine, qliphoth, ki so stranski proizvod stvariteljskega procesa. Invertne sfere, senčno podrastje drevesa življenja, ki so depozit vsakovrstne nesnage, nezaželenosti. A tudi ta nesnaga ima svojo moč, tolikšno, da se ji izogibamo kot toksičnim odpadkom. Nekateri sicer trdijo, da se v njej skriva resnični ključ do razumevanja, vednosti in gnoze demonskosti, ki je tisto, kar nas tako kot princip Satana dejansko določa in vodi. Rokovanje z odpadki in izločki torej, vstop nekam nižje, v temo, jamo kozmične telesnosti – tiste senčne figure na naslovnici, ki je himerični skupek zobatih odprtin in požiralnikov, medtem ko z neba dežujejo kače in se na levi nahaja posušeno deblo.