Samozaložba, 2014

Sedem let je minilo od prvenca mariborskega all-star raperskega kolektiva Tekochee Kru, imenovanega „Adijo stari, kaki scenarij“. Od njihovega prvorojenčka, ki je v „luft“ katapultiral in v ekipno hipnozo pognal štajersko prestolnico in bližnjo okolico pa vse do danes, so člani zasedbe izdali pet solističnih pridelkov, Emkej je odprl založbo „Wudisban“, Šuljo naproduciral kopico močnih beatov za različne raperje in izdal svojo inštrumentalno nametanko, kot posamezniki pa so se dodobra uveljavili v slovenskem raperskem okolju.

Od prvenca se razlikujejo tudi po postavi, saj v zasedbi ni več Gersha, pohvalno pa je dejstvo, da ob petih oz. kar šestih klepetačih, na albumu ni nobenega gosta. V sedmih letih se je spremenilo veliko, med drugim je za mikrofon prvič, sicer precej neuspešno, a bolj za šalo kot zares, poprijel tudi producent Šuljo, fantje so se razselili, saj tako Luga kot Šuljo svoje delovne obveznosti opravljata v Ljubljani, Stash pa živi na Dunaju in je svoje dele bojda posnel znotraj treh mariborskih seans.

Zverinski drugorojenec Tekochega kruja, „Sabljasti tiger“ sovpada z imenom zasedbe, saj osrednji del in stičišče dogajanja sestavljajo alkoholne prigode in nezgode, v takih ali drugačnih kontekstih raztezajoče se skozi večino albuma. Fantje ostajajo zvesti uporabi referenc, občasno kar okorelih in malce za lase privlečenih komparacij, vitalnemu wordplayu, kjer kajpak prednjači Mito z nekaj res uspešnimi igricami, barvitemu opisovanju zgodb, ki se napajajo preko humorne vsebine in konotacije, katerih skupna točka se skriva v „internih špikah“. Specifike šesterca se oprijemajo samoironije, ironije, sarkazma, cinizma in poskusa satire, znotraj katere tudi bolj resne teme poskušajo dobiti humorno jedro. Povečini se pri pojmu humor pojavi problem, da besedila, katerih glavni namen je biti smešen, ravno zaradi tega lahko trpijo, saj so izvajalcem bolj humorna kot poslušalcem. Tekocheemu kruju se nemalokrat pripeti ravno ta paradoks, da znotraj internih zgodb humorna plat izvodeni, šale postanejo na nek način prisiljene in predvsem nepronicljive ter nesmešne, rešujejo pa jih raznoliki vokali in štajerski dialekt, ki je pisan na kožo tovrstnim odisejadam.

Poleg nekaj bazičnih, pavšalnih, nerodnih, nesmiselnih in okorelih rim pa so rimoklepači tehnično močno prerasli svoj prvenec, v verbalnem smislu je tako besedilno kot tehnično močno izstopil Stash, opazen napredek ponuja tudi Luga. Fantje imajo še vedno malce problemov pri hitro rapajočih delih, kjer padajo iz flowa, nemalokrat namerno ali nenamerno zapadejo v offbeat, kar mestoma izpade simpatično, mestoma pa zmotljivo, občasno so nerazločni, neartikulirani in zvenijo nekako trdo, navkljub temu pa se menjavanja tempa v višjo predstavo (pre)večkrat poslužijo. Drugi problem še vedno ostaja slaba izbira singlov, saj so tako pri „Veroniki“ na prvencu, kot pri „Se vozim“ tokrat, fantje brcnili v temo in morda ciljali preširoko, saj vendar ne gre za komercialnemu radiu prijazno muziko, z raperskega stališča pa gre za najmanj všečno kompozicijo na plošči, kar lahko kakega potencialnega poslušalca v času instant poslušanja in ogromne količine muzike odvrne od poslušanja kompleta. Interne in ponočnjaške zgodbe, oprijemajoče se alkohola, žurov, jutranjih mačkov oz. tigrov, odnosa do bejb, tudi tistih povzpetniških avšic, ki bi za svojo vidnost in kariero naredile vse, varanja, hoje v zelje, propadlih športnikov, prevozov preko znanega spletnega mesta, afterpartijev in sorodnih vsebin, se uigrano in kompaktno vkomponirajo v odlično Šuljovo produkcijsko paleto. Vsekakor se moč šesterca skriva predvsem v tem, da znajo resne teme zapopasti iz humornega zornega kota, česar večina domačih raperjev ne zmore. 

Producent Šuljo sledi sodobnim glasbenim tokovom, zvočno sliko pa kroji v skladu s spremembo splošnega raperskega dogajanja po svetu in udarnim, potentnim bobnom dodaja močno atmosferične ter dobro dodelane beate. Z njim tako kot rimoklepači odstopa od podobe klasične raperske godbe ter izstopa močno izven standardne komfortne cone. Svojim lepo narezanim, hrustljavim beatom, okitenim s spretnimi odvzemanji in dodajanji kratko narezanih zvokov in vzorcev, dodaja psihadelične elemente, estetsko pa povečini prisotno novo šolo, kjer bi lahko iskali zvočno sliko TDE-ja, združuje s klasičnimi raperskimi prijemi. Pozna se, da Šuljo sledi novim glasbenim tokovom, saj se občasno zaznajo tudi glitchy in traperske zvočne krajine, ki sledijo nebrzdani in kleni štajerščini. Zanimivi, prvovrstno izbrani vzorci, med katerimi izstopa vokalni vzorec Johna Lennona, se v nekaj primerih združujejo z živo, premišljeno in gladko vpeljano inštrumentacijo, sicer pa precizno narekujejo konsistentno in kohezivno sliko albuma. Vsekakor gre za natančno, premišljeno, dodelano in v celoti izpiljeno atmosfersko dovršeno produkcijo, ki v svojem džiru vodi album od začetne do končne točke. Apokaliptične podlage in skrbno izbrani inštrumentalni prebliski živih gostov, vklapljanje celega spektra vzorcev z bazo na različnih inštrumentih ter nekaj huronskih klaviatur postavlja antipol pozitivnim besedilom, domačim hiphop producentom pa je Šuljov inštrumentalen in kreativen presežek verjetno nedosegljiv in postavlja nove, višje standarde znotraj domačega beatmakinga. 

„Sabljasti tiger“ je skrbno dodelan izdelek, ki v fizični obliki ponuja kreativen design in ovitek, v digitalni obliki pa je dosegljiv brezplačno na njihovem Bandcampu. Cocktail različnih pijač in vokalov, brez tipičnih bangerjev, pretencioznih in fensi refrenov ter skorajda brez odvečnega moraliziranja ponuja zvrhano mero dovršenih beatov, skozi katero se s premetavanjem besed prebija ekipa starih prijateljev. Največji problem se skriva v preveč naravnost postavljenih besedilih, čeravno se zdi, da pisci menijo ravno obratno, a sicer specifično in večkrat neposrečeno humoriziranje s svojimi podlagimi nevtralizira Šuljo. Vsekakor gre za album, ki ga bi vsaj iz gole radovednosti morali poslušati vsi ljubitelji domače raperske godbe, saj močno odstopa od siceršnjega copy/paste vzorca katerega se povečini oklepajo ostali domači producentu in emsiji.