Tempter: Tempter + wasted death: Ugly As Hell II - Uglier Than Hell + Melissa: Melissa

Recenzija izdelka
22. 1. 2022 - 19.00

Lani so v poletnih mesecih izšli trije petkomadni in petnajstminutni EP-ji, vsak s svojim posebnim šarmom.

 

Tempter: Tempter (Quality Control HQ, 2021)

Prvi, najbolj hreščeče naredi sam EP je izdala peterica Tempter iz Richmonda, ki v svojih komadih hardcore pank kombinira s thrash metalom. Njihov samonaslovljen EP je izdala londonska založba Quality Control HQ, ki deluje dobro desetletje in skrbi predvsem za britanski hardcore novega vala in prijatelje, med katere spadajo tudi Američani Tempter. Založba glasbo promovira kot vnovičen, osvežen glas japonskega, švedskega in britanskega hardcora iz 80. let prejšnjega stoletja in kot glasbo za konec časov, ki jo odlikujeta prvinska jeza in doomsterski vajb.

Člani zasedbe izhajajo iz raznih bendov richmondske hardcore scene, denimo Candy, Division of Mind in Nosebleed. V slednjem svoje vokale tako kot v bendu Tempter deli vokalistka Valentina Lopez, ki prihaja iz Čila in se je v Združene države preselila kot najstnica, pred preselitvijo pa ni imela izkušnje žive hardcore scene, čeprav je tovrstno glasbo poslušala že pred prihodom v ZDA. Izkušnja in stik z živo sceno sta morala vplivati na njen zdajšnji odrski pristop, saj je menda v živo še toliko boljša kot na plošči.

V intermezzu, četrtem komadu La Lluvia, Lopez namesto izvirnega teksta citira poemo Lluvia oziroma Dež čilskega pisatelja in pesnika Roberta Bolaña in se tako pokloni pesniku, s to potezo pa izrazi tudi politično zavzetost benda. Kratka skladba, za katero bi si želeli, da bi jo bend še bolj razvil, se razlikuje od preostalih štirih po doomstersko upočasnjeni hitrosti in načinu interpretacije, ki je pravzaprav recitacija, ter po dobrih rifih in najbolj apokaliptičnem vzdušju. Začne se s kratkim sintetizatorskim introm, ki spomni na muziko iz znanstvenofantastičnih trilerjev iz 80. ali zgodnjih 90. let, verjetno pa mu prav namenoma sledi zaključni Pestilence, najdaljši in tudi najcelovitejši komad na plošči.

Zaradi strukture večine komadov z EP-ja, ki jih gradijo glede na kratkost skladb precej dolgi uvodi, dobimo občutek, da bi glasbeniki lahko kratkomalo pripravili daljši debitantski izdelek, pa morda po filingu in zaradi večje pripadnosti hardcore kot metalski sceni raje niso pretiravali. Muzika benda Tempter je tako sicer zelo prijetno agresiven in poseben crossover, ki pa mine nekoliko prehitro in ob večkratnem pomisleku, da se je neki komad komaj začel, pa ga je že konec.

 

wasted death: Ugly As Hell II - Uglier Than Hell (APF Records, 2021)

Londonski thrashed-up pank/metal trio wasted death je po svojem prvencu iz aprila, EP-ju Ugly As Hell, lani poleti izdal še nadaljevanje, drugi del s podnaslovom Uglier Than Hell. Trije glasbeniki, protagonist in kitarist Wayne Adams, bobnar Tom Brewins in Charlie Davis, vokalist in basist sludgerjev Beggar, so svoj drugi EP izdali pri APF Records. Ta izdaja glasbo britanskih metalskih izvajalcev, kot so denimo že omenjeni Beggar, pa Mastiff in Swamp Coffin. Humoren projekt wasted death je nastal iz več časa oziroma dolgčasa v zadnjih dveh letih, pa nekako kljub humornosti in zabavljaštvu namenjeni glasbi prerasel v dva dobra EP-ja, ki morda kažeta na obetavno prihodnost zasedbe, saj odražata simbiozo treh glasbenikov, ki so bend stvorili zgolj kot stranski projekt ob svojih večjih glasbenih projektih.

EP Uglier Than Hell otvori komad Tomorrow's Children Will Eat Algae, ki je nedvomno bendov največji hit od vseh desetih komadov, ki so jih pripravili, odkar glasbo ustvarjajo kot wasted death. Njihova muzika je slišati produkcijsko precej dovršeno, čeprav se skoznjo vseskozi vlečeta kitarski fuzz in cvileča nit, ki v zvok vtisneta vztrajno šumečo plast. Slika je precej podivjana, pretežno enostavna in neposredna, gradi pa jo večinoma surov hardcore ritem z redkimi, a izrazitimi breakdowni, vokalno nastrojenostjo in kdaj tudi namenoma površnejšo, ohlapnejšo kitarsko agresijo.

Muzika se v zaključnem komadu nekoliko razrahlja in upočasni, tako da zadobi malo bolj umirjeno podobo v primerjavi z odtrgano večino EP-ja in ga s tem tudi uravnoteži. Kljub kratkosti komadov in EP-ja kot celote oziroma prav zaradi tega je to zelo konsistenten in brutalno zgoščen izdelek benda, ki je komaj stopil na dolgo pot po sledi bendov, kot so Converge, High on Fire in Eyehategod.

 

Melissa: Melissa (Flesh Prison Records in Urge Records, 2021)

V Združene države se vračamo še s petkomadnim izdelkom queer blackened pank štirice Melissa iz New Yorka. Izdelek je ponekod opredeljen kot demo, čeprav bi mu raje dodelili oznako EP. Izbrani zvrsti, pank in black metal, nekako že v štartu predvidevata surovejšo muziko, tako da bi v primeru precej izpiljenega zvoka samonaslovljenega prvenca te zasedbe težko rekli, da gre za začetniški zvok demo posnetka, saj bi moral potemtakem zveneti še toliko bolj surovo.

EP Melissa je sprva izšel pri ameriški Flesh Prison Records in nato po nenadnem izginotju s platform prve še pri avstralski Urge Records. Založba Flesh Prison je ukanila svoje artiste, stranke in sledilce. Kot se je izkazalo v roku enega meseca po izidu EP-ja, se namreč ni držala dogovorov in ni izpolnjevala plačil in naročil, ki jih je prejela od glasbenikov in kupcev oziroma so bila ta pomanjkljiva in slabe kakovosti, tako da je nato ob drugih bendih tudi Melissa odstopila od sodelovanja z danes precej opustošeno založbo. K sreči dogajanje ni pretirano omejilo daljnosežnosti teh posebnežev, tako da se je njihov debitantski izdelek, ovenčan s superlativi, pojavil na več blogih, posvečenih težji kitarski glasbi.

Plošček tvorijo štirje komadi, poimenovani po osebah, Christopher, Jacob, Breonna in Jennifer, in polminutni intro. Kljub darkerskemu blackmetalskemu tonu in nadvse nasilni rezkosti ima glasba gruvi podton, malo zaradi nekoliko toplejšega tremola in basa, ponekod pa tudi zaradi načina vstopa vokalistke, fotografinje in piske Jane Pain v komade. EP Melissa je kljub surovo bučni nastrojenosti kitar in bobnov ter grleni agresiji včasih prav presenetljivo počasno poslušanje, mestoma pa pritegne tudi bolj v smer minimalnih žmohtnih rockerskih detajlov in ne zgolj metalskega ali pankerskega žaganja. Bend tako ponudi fino zvočno celoto, ki bo vsekakor sedla tudi kakšnim neljubiteljem black metala.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness