Out Electronic Recordings, 2017

Verjetno eden najbolj neortodoksnih ali celo bizarnih techno producentov Terrence Dixon je v letu 2014 najavil svojo upokojitev - umik iz glasbene scene v tiho post-ustvarjalno okolje. Bližamo se koncu leta 2017 in ta najava ne bi mogla biti dlje od resnice. Od takrat smo bili namreč deležni vrste solo izdaj, remiksov ali pa zgolj umestitve svežih glasbenih kosov v različne kompilacijske izdaje pri založbah, kot so denimo Tresor, Out-Electronic, Kravizin Trip ali pa Developerjev Modularz. Človek s tako obsežno diskografijo, katere večino najdemo pod njegovim pravim imenom Terrence Dixon, drugi del pa pod psevdonimom Population One, s katerim fokus usmerja k starejšim arhivskim izdajam, se, kot kaže, le težko ustavi oziroma celo obratno, svoje glasbeno poslanstvo nadaljuje z resnim zagonom in novo dolgometražno izdajo 12 000 Miles Of Twilight.

Dixon je producent, ki je vedno stal na obrobju samega centra techno scene, kar je očitno tudi po njegovi glasbeni obskurnosti in nekonvencionalnosti. Postavljen v nekdaj žanrski epicenter, mesto Detroit, zasluge za svoje glasbene začetke pripisuje pionirjema žanra, med drugim članoma skupine Model 500, Juanu Atkinsu in Miku Banksu. A vendar je predvsem zaradi korenito drugačnih glasbenih idej ne glede na izjemen pomen mentorjev vselej deloval z izrazito samoraslim stilom. Slednje ga je denimo med drugim stalo umestitve na kompilacijsko izdajo Interstellar Fugitives kultnega gibanja Underground Resistance.

Terrence Dixon, katerega zvok je surov, popolnoma nekonformističen in izven žanrskih okvirjev, prav zato danes uživa status edinstvenega ustvarjalca. V njegovi produkciji lahko predvsem v odprtih formah bas linij zaznamo podobnosti z jazzom, kar lahko pripišemo bolj instinktivnemu in improviziranemu pristopu k ustvarjanju. Pogosto disharmonične bas linije, okrog katerih Dixon dalje gradi celotne komade, dajejo posameznim glasbenim kosom omenjeni občutek bizarnega, neslišanega, morda celo neprijetnega. Tolkalski elementi z umirjenim 4x4 kickom so zvočno in jakostno pomaknjeni v ozadje in zato delujejo subliminalno, njihova glavna vloga pa je predvsem ohranjanje tempa. Komadi velikokrat delujejo slabo ali celo nearanžirano, zazankano in z začetkom ter koncem po principu fade in/fade out, občasno pa je slednje kar odrezano. Tak minimalističen pristop z zvočno neprijetnimi karakteristikami njegovo glasbo kljub žanrski nagnjenosti k klubsko funkcionalnemu zvoku postavlja pred vrata klubov in le malokrat na USB-je DJ-jev.

Slednje zvočne značilnosti lahko v splošnem zaznamo v večini Dixonove produkcije, zato je njegova glasba znotraj širšega polja elektronike izredno lahko prepoznavna. Tudi album 12 000 Miles of Twilight, izdan na Out-Electronic Recordings, od tega principa ne odstopa, od vsega pa morda še najbolj preseneča dolžina dolgometražca. Med enaindvajsetimi komadi slišimo predvsem idejne razlike v zelo skopih aranžmajih, od bolj ambientalnih kosov preko zazankanih locked groovov pa do ustaljenih in zvočno malenkostno bolj razgibanih 4x4 komadov. Zaradi Terrencovega načina dela album bolj kot zaokrožena celota deluje kot zgolj skupek idej, katerim pa sicer ob posamezni obravnavi ne gre očitati manka izvirnosti. Te zmanjka le pri konceptualizaciji albuma, ki predvsem z naslovi komadov pade pod izredno obrabljen tematski techno kliše potovanj po vesolju z vsemi pripadajočimi pojavi.

Za marsikoga bi bila taka odločitev nespametna, a vendar Terrence Dixon ni kar marsikdo. V svojem nekonvencionalnem slogu se tudi s tem albumom požvižga na kakršnekoli domnevne standarde žanra. Svojemu dolgemu seznamu izdaj dodaja še eno, ki bolj kot karkoli drugega priča zgolj o Dixonovem iskrenem umetniškem izrazu. S ploščo 12 000 Miles of Twilight ne odpira novih vprašanj, ne podira lastnih edinstvenih standardov in se ne izumlja na novo, temveč nam še naprej v ušesa polaga svoje distorzirane glasbeno-ideološke unikate, ob poslušanju katerih poslušalca prevzame občutek hvaležnosti, da je takšnih izdaj kljub najavi o upokojitvi še vedno deležen tudi v letu 2017.