L.I.E.S. Records, 2020

Piše se leto 1992, ko Probe Records – podzaložba precej bolj znane kanadske založbe Plus 8 Records pod taktirko Richieja Hawtina – izda, kar se tekom devetdesetih izkaže za enega bolj prominentnih singlov techno miljeja in hkrati prvo izdajo projekta Teste, imenovano The Wipe. Projekt je do nedavnega povil zgolj tri izdaje, pa vendar prave rejverje ob imenu Teste ter predvsem ob mislih na frekvence komada The Wipe še danes zabolijo čeljusti. Kdor je imel to srečo, da se mu je drobovje na ta komad zatreslo v katedrali techno purizma – v Berghainu, kjer je štikl postal prava himna in orožje mnogokaterega rezidenta kluba, pa dobro ve, zakaj je temu tako. Ob vsem tem torej ni čudno, da ima projekt Teste kljub izredno skopi diskografiji danes nekakšen status kultnega in da ostaja zanimanje zanj v miljeju techna vseeno precejšnje. Ravno zato je bilo pred dvema letoma povsem na mestu ogromno veselje techno sladokuscev, ko je pri založbi BITE izšla prva originalna produkcija Teste po petindvajsetih letih, še bolj veseli pa smo te dni, ko smo v posluh dobili še prvo dolgometražno izdajo, imenovano Graphic Depictions.

Na tem mestu razjasnimo, da je bil projekt Teste vedno formuliran kot producentski dvojec, a vendar je bil glavni cilinder pogonskega agregata projekta vedno Dave Foster, ki hkrati ustvarja pod nemalo drugimi psevdonimi, izmed katerih pa je verjetno najbolj poznan Huren. Drugi član se je tekom let zamenjal - danes je to berlinski producent Martin Maischen, ki ustvarja tudi pod psevdonimom Goner, obenem pa je močno vpet v sceno modularnih sintetizatorjev zvoka. Poroka idejne zasnove prvenca s strani Fosterja in tehnično produkcijskih zmožnosti Maischna je rodila tako konceptualno kot tudi produkcijsko najmodernejšo in najbolj izkristalizirano različico projekta Teste. Vseeno sili v ospredje predvsem konceptualna narativa albuma – ta z rabo semplov, pridobljenih iz starih kasetnih filmskih trakov, v največji meri zvoči percepcijo New Yorka v sredini devetdesetih skozi oči takrat podivjanega mladega Fosterja. Precejšnja ekscentričnost, do neke mere celo čudaškost nekaterih vmesnih komadov na albumu je zato glede na dogajanje na newyorški klubski sceni v devetdesetih bržkone izvrstna preslikava takratnega Zeitgeista. 

Teste na prvencu uvodoma postrežeta s komadom, ki tako kot album nosi naslov Graphic Depictions. Ta pripravi razpoloženje in v kaotični maniri takoj zariše smernice za nadaljevanje dolgometražne izdaje. Izgubljeni v nojzerskem elementu se prijetno presenečeni v drugem komadu vendarle soočimo z bolj pričakovanim aranžmajem, značilnim za plesno produkcijo. In ravno v tem se kaže ogromen čar novega albuma: čeprav smo se v tridesetih letih projekta navadili na žanrsko ukleščen zvok zasedbe Teste, ki se je vedno oziral na tisti kultni singel The Wipe, se z albumom Graphic Depictions projekt teh pričakovanj dokončno reši. Morda je tako bolje – prav zaradi razvoja pojma techna v tridesetih letih in vseh mikrožanrov znotraj miljeja, ki so se v tem času pojavili, je uspelo dvojcu Teste s tem prvencem zvok povzdigniti in ga spretno obogatiti z elementi postpunka, industriale, eksperimentale in tako naprej.

Tekom petnajstih komadov se v polovičnem razmerju in v relativno naključnem sosledju izmenjujejo krajše, teksturno bogate zvočne krajine in brneče nojzerske eskapade ter daljši, s kick bassom podloženimi in bolj plesno naravnani štikli. Album Graphic Depictions prinaša izredno širok zvočni spekter, zato je skupni elementarni imenovalec vseh komadov težje določljiv, je pa zato skozi scenosled vendarle vedno prisotna izredna aranžmajska pestrost samih komadov, ki je podkrepljena s temačnim in agresivnim vzdušjem ter zapakirana v absolutno izvrstno tehnično produkcijo.

Ob koncu se nam postavljata vprašanji, ali naj mar vrednotimo techno ploščo in ali je sodba sploh pomembna. Ja in ne. Če prikimamo, naredimo dvojcu Teste krivico, a obenem zato toliko lažje trdimo, da gre nedvomno za eno boljših, če ne za najboljšo techno ploščo tega koledarskega leta. Če odkimamo, pa lahko poslušamo Teste in prvenec Graphic Depictions neobremenjeni in brez ozira na The Wipe v vsej njuni veličini. Šele tedaj lahko zares cenimo razvoj projekta in njegovo edinstveno zvočno naravo, ta pa v očeh recenzenta resnično potrdi status kultnega. Piko na i gotovo doda dejstvo, da je album izšel pri založbi L.I.E.S. Records, za katero se je na momente zdelo, da je že kar v nekakšnem izgubljenem položaju. No, zaradi današnjo izdaje in še nekaterih drugih si je v zadnjem času gotovo prislužila ogromno kljukico in pripis »IZVRSTNO!«.